Tekst: SIMONA FURLAN

Kolesarska dirka Tour de France je eno najstarejših in najprestižnejših športnih tekmovanj na svetu. Slovenci na njej doslej še nismo imeli posebej opaznih dosežkov, smo si pa letos, potem ko je francoskim organizatorjem uspelo pripraviti (in nato do konca obdržati) svoj tekmovalni mehurček, obetali veliko. Največ od Primoža Rogliča, fanta z zdaj menda res že vsem znano in po filmu dišečo zgodbo športnega skakalca, ki je tako uspešno presedlal med profesionalne kolesarje, ter njegovega mlajšega tovariša Tadeja Pogačarja. Da se na Tour ne gresta samo vozit, ampak tudi kaj zmagat, nista skrivala.

Grenko-sladka Tadejeva zmaga. Sledili so trije res divji tedni, Primož, še ne povsem zakrpan po padcu na kriteriju Dauphine le malo pred Tourom, je v zavetju svojih predanih tovarišev iz moštva Jumbo Visma bolj ali manj suvereno kolesaril proti skupni zmagi. Tadej Pogačar z malo manj udarno podporo tovarišev iz moštva UAE Emirates je bil ves čas blizu. Deset let starejši Primož, četudi njegov hudi konkurent in hkrati vzornik, ga ni podil iz svojega zavetrja in se tudi ni posebej trudil, da bi si pred njim prikolesaril prav veliko prednost. Fanta sta tekmeca, to že, ampak tudi prijatelja in Slovenca, ti pa si, četudi v konkurenčnih ekipah, med seboj vedno pomagajo in se podpirajo.

Potem je prišel zadnji, odločilni kronometer, na katerem naj bi bila po mnenju večine Primoževa prednost pred Tadejem in drugimi zasledovalci dovolj velika. Pa nazadnje ni bila. Primož ni imel najboljšega dneva in videlo se je, da se muči in trpi, Tadej pa je uprizoril napad, ki bo zagotovo del učnega programa za mlade kolesarje. Nora mladost je zmagala. Tadej Pogačar se je, z ne tako širokim nasmehom, kot bi ga pravzaprav pričakovali, ter z mešanimi občutki zmagoslavja in hkratnega razočaranja, ker je moral sesuti prav prijatelja, sesedel v šotoru za zmagovalce.

Z objemom mu je dal dovoljenje za slavje. Nenavadni grenko-sladki občutki, ki jih je takrat skupaj s Tadejem menda doživljala vsa Slovenija. Primož Roglič pa je na cilju v solzah obsedel na asfaltu za ciljno črto. Podoba poraženega in tisti hip povsem strtega športnika, ki mu je skoraj zagotovljena zmaga, v kolesarstvu najprestižnejša od vseh, spolzela iz rok.

In potem se je zgodil tisti sloviti objem. Poraženi Primož je vstal, poiskal zmagovalca Tadeja in mu čestital. Z objemom. S katerim mu je na neki način, kot je pozneje za francoski časnik povedal Tadej, dal dovoljenje, da se lahko sproščeno veseli svoje veličastne zmage. Gesto Primoža Rogliča, tako nenavadno v svetu vrhunskega športa, kjer je ob vsej tekmovalnosti tako malo prostora in volje za prijateljstva, še vedno odmeva. In odmevala bo še dolgo. To, kar je storil Primož, zmorejo le največji.

Vstajenje šampiona. Že to bi bilo dovolj, da bi bila tako Tadej Pogačar kot Primož Roglič slovenska športna junaka leta. Kolesarska zveza je naslov najboljšega cestnega kolesarja nato res dodelila obema. Nekako salomonsko, ampak prav. Res ni treba, da se ob razbohoteni razdvojenosti naroda na vseh področjih zravsamo še na tem … Zato pa si je v mednarodnem merilu Primož Roglič v nadaljevanju sezone od mladega Pogačarja nazaj prikolesaril prvo mesto na svetovni kolesarski lestvici. Šel je namreč in zmagal na prestižni enodnevni dirki Liège–Bastogne–Liège, in to kako! Francoz Julian Alaphilippe je tik pred ciljno črto zmagoslavno dvignil roke …, a kaj ko je s stisnjenimi zobmi in borbo do zadnjega centimetra skozi cilj v resnici prvi zapeljal Primož. Šlo je za milimetre in za lekcijo o vztrajnosti. Še eden od neštetokrat ponovljenih posnetkov na Eurosportu.

Nepopustljivi in zmag lačni Roglič se je nato lotil še španske Vuelte. Z vnovično predano pomočjo tovarišev iz Jumbo Visme, ki mu drugega mesta na Touru niso zamerili, je ponovil svojo lansko zmago. In da ne pozabimo – Primož je bil letos poleg tega naš najmočnejši in posledično odličen šesti na svetovnem prvenstvu v cestnem kolesarstvu. Na dirki, kjer so Slovenci (poleg Primoža in Tadeja še Jan Polanc, Matej Mohorič, Jan Tratnik, Domen Novak, Jani Brajkovič in Luka Pibernik, fantje, ki prav tako znajo zmagovati in ki jih kolesarski svet ceni kot velike garače, predane pomočnike in predvsem kot fajn fante) pokazali, da so kolesarska velesila.

Zlato kolo zanj, optimizem in pozitivnost za ljudi. Primož Roglič je poleg vsega oziroma zaradi vsega naštetega tudi dobitnik prestižne nagrade zlato kolo (Vélo d’Or), ki jo najboljšemu kolesarju na svetu podeljuje francoska revija Vélo Magazine na podlagi glasovanja najbolj priznanih novinarjev z vsega sveta, in tudi slovenski športni novinarji so ga izglasovali za športnika leta.

Vsekakor je priljubljeni Rogla močno zaznamoval letošnje koronsko leto. Tudi sam je večkrat povedal, da je poleg uspehov vesel tudi tega, da je v tem čudnem letu skupaj s svojimi tovariši v življenja ljudi vnesel vsaj nekaj pozitivnega razpoloženja in optimizma. Zgodba, vredna filmske upodobitve, kot rečeno, in hkrati zgodba, katere nadaljevanje komaj čakamo in ob tem upamo, da bodo takrat okoliščine dovoljevale, da se s Primožem njegovih uspehov ob progi in na cilju znova lahko veselijo tako njegova Lora in Lev kot tudi zvesti navijači. Da so slovenski eni najboljših, če ne kar najboljši, se pač itak ve daleč naokoli.

okvir

Svetal zgled, in to ne zgolj športni

Poleg Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja ter njunih kolesarskih tovarišev je leto 2020 zaznamovalo še nekaj drugih športnih junakov. In to ne le s svojimi športnimi dosežki, temveč tudi s svojo zrelostjo, vrednotami, ki jih zagovarjajo, in s pozitivnim zgledom, vsi pa tudi s svojo iskreno dobrodelnostjo. Tu je nekaj najsvetlejših zvezd.

Tim Gajser, 24-letni motokrosist, ki je letos znova postal svetovni prvak v elitnem razredu MXGP, že četrtič v zadnjih šestih sezonah. 

Jan Oblak, izvrstni vratar španskega kluba Atletico Madrid in kapetan (prebujene) slovenske reprezentance, letos tudi eden od treh kandidatov za najboljšega vratarja leta po izboru Mednarodne nogometne zveze (Fifa).

Goran Dragić, 34-letni košarkar Miamija, ki je letos s svojimi izjemnimi predstavami (do nesrečne poškodbe) klubu pomagal, da se je uvrstil v finale lige NBA.

Luka Dončić, 21-letni košarkar Dallasa, »čudežni deček«, ki je bil letos kot šele šesti Evropejec izbran v idealno peterko lige NBA in ki ga ne morejo prehvaliti niti največja imena tega športa.

Poleg teh, naših največjih športnih zvezd, je treba omeniti vsaj še dva, in sicer Aleksandra Čeferina, predsednika Uefe, in mladega, 13-letnega kajakaša Žigo Lina Hočevarja. Čeferinu je s sodelavci v teh norih koronskih časih, ko so gledalcem zaprta vrata stadionov, se pa zato zanimanje za to »najpomembnejšo postransko stvar na svetu« ni nič zmanjšalo, uspelo izpeljati najelitnejše nogometno tekmovanje, Ligo prvakov, Slovenci pa so letos zelo pozorno spremljali tudi njegove odzive na aktualno (politično) dogajanje  v Sloveniji.

Žiga Lin pa si je naše simpatije (in tudi priznanje Olimpijskega komiteja Slovenije za fair play) prislužil, ker je dan po državnem prvenstvu v Tacnu, na katerem je po oceni sodnikov zmagal, zlato kolajno po pošti poslal svojemu drugouvrščenemu prijatelju, ker je po ogledu posnetka videl, da se je med vožnjo dotaknil vratc, česar pa sodniki niso videli. »Ta je tvoja, na tej tekmi si bil boljši,« je napisal. Zrelost, ki je marsikdo med nami, pa ne le na športnem področju, žal ne premore.

Zarja Jana, št. 52, 29. 12. 2020