Lepe zgodbe, to je tisto, kar nas tolaži ob taki tragediji, kar daje upanje, da se bodo ljudje pobrali. In ljudje se vedno poberejo. Namesto porušenih hiš zgradijo nove, stare podprejo, popravijo. In gre življenje naprej. Samo tistih, ki so v potresu umrli, ne bo mogel nihče nadomestiti. Tudi med njimi je bil otrok. Krike, ne krike, rjovenje mame, ki je pravkar izvedela za smrt svoje deklice, je bilo moč slišati v ozadju poročila lokalne televizije. Novinarki je šlo na jok.
Ampak če ste spremljali poročanje hrvaške televizije iz prizadetih krajev, ste med vsemi grozotami lahko našli tudi prijazne zgodbe – na primer tisto o starostnikih, ki so jih iz doma evakuirali hitro in učinkovito, brez ene same žrtve. Za nikogar niso rekli, ta je pa že star, tega se ne splača reševati. Za nikogar.
In potem je bil tisti možakar, ves kuštrav in siv od prahu, ki je čistil cesto v Petrinji, kjer je bilo središče potresa. Nihče ga ni poslal, kar šel je in se lotil dela. »To je moje mesto,« je razložil. In to je bil edini razlog, ki ga je potreboval.
Gasilci so se morali otepati, čisto zares, otepati prostovoljcev. Na stotine ljudi je spraševalo, kako naj pomagajo, pa so jim rekli, reševanja se lotite samo, če gre za življenje ali smrt, če se zelo mudi, sicer pa to prepustite profesionalcem in se ne spravljajte v težave. Ampak dela za pridne roke je bilo veliko. In ga še dolgo ne bo zmanjkalo.
In nekam topel občutek je bilo gledati najvišje politike, ki so pohiteli med ljudi. To vedno naredijo, itak, in Plenković ni moj najljubši predsednik, ampak tam med ruševinami so nepričakovano dobili izraz sočutnih ljudi, ki jim ni vseeno. In ko so zagotavljali, da bo vsak dobil pomoč, vsak, razumete, smo jim verjeli. Organizacija pomoči je bila bliskovita in noro učinkovita. Nekdo, ušli sta mi njegovo ime in mesto, očitno nekdo s funkcijo, je hladen kot kumara zagotavljal, da je prenočišč dovolj, da vsak lahko dobi pomoč. In brez skrbi, ne bo je zmanjkalo. Vsi bodo spali na toplem, je rekel. In ni bila toliko obljuba kot ugotavljanje dejstva. Pomoč je na voljo, pridite.
Vsi potem kljub temu niso spali na toplem, nekateri so prenočevali v svojih avtomobilih, pa ne zato, ker ne bi dobili prenočišča, ki jih je pomagala organizirati tudi vojska, preprosto strah jih je bilo spati pod streho. Kaj, če se spet zatrese? In treslo se seveda je, in še dolgo se bo, pravijo seizmologi. Preden se bodo tla umirila, bodo še dolgo drhtela.
Več v reviji Zarja Jana št. 1, 5.1.2021