Poznavalci pišejo (Lendvai jih v knjigi izdatno citira), da je Viktor Orban trenutno najuspešnejši in hkrati najnevarnejši politik v vsej madžarski zgodovini in tudi v trenutni EU. Seveda je »dober zgled« vsem drugim populističnim in avtokratskim politikom, ki jih zanimata predvsem oblast in bogastvo, zgodovina njegovih naskokov na oblast pa je kot priročnik, kako se to doseže.
A pojdimo od začetka. Viktorja Orbana je ljudstvo, tudi Paul Lendvai, prvič opazilo na govorniškem odru na Trgu herojev leta 1989 v Budimpešti, ko so simbolično pokopali posmrtne ostanke žrtev oktobrske revolucije leta 1956. Zadnji od šestih govornikov je bil bradati mladenič, ki je v imenu mladih izjemno ostro zahteval neodvisnost in demokracijo. Bil je politična senzacija, njegovo ime je kmalu postalo slavno doma in v tujini. Viktor Orban je imel takrat šestindvajset let.
Fidesz je rojen. 30. marca 1988 je 37 študentov prava in ekonomije, med njimi tudi Orban, ustanovilo Zvezo mladih demokratov, ime Fidesz je sestavljeno iz dveh začetnih črk vsake besede. Razen tajne policije niso takrat nikogar zanimali. Po Orbanovem senzacionalnem govoru naslednje leto so za Fidesz vedeli vsi. Mladinska organizacija je prerasla v stranko, Orban ni bil izvoljen niti v ožje vodstvo, je pa bil prvi na kandidatni listi na volitvah leta 1990. Stranka je prišla v parlament in bila takrat bojevita ter liberalna. Če preskočimo veliko dogajanja – Orban je postal pri tridesetih šef stranke, pri petintridesetih pa predsednik vlade, Fidesz je namreč na volitvah leta 1998 zmagal.
Molimo. Viktor Orban je bil sicer krščen, to je bil edini zakrament, ki ga je prejel do trenutka, ko se je začel resneje ukvarjati z mislijo, da hoče na politični vrh. Njegovi biografi so zapisali njegovo modrovanje, da moraš razumeti ljudi v vseh njihovih razsežnostih, tudi v verski, če jim hočeš vladati, zato je med zidanjem stopničk proti vrhu sklenil, da je spletanje vezi z verskimi dostojanstveniki vsekakor koristno. Z Aniko se je leta 1986 poročil civilno, čeprav je bila verna in si je želela cerkvene poroke, enajst let pozneje pa sta se poročila tudi cerkveno. Ko je bilo 7. aprila 2002 že zelo jasno, da je izgubil na volitvah, je pretresenim ožjim sodelavcem, ki so tisti večer po preštevanju glasov še ostali z njim, rekel: »Molimo.« In so.
Kmalu po porazu na volitvah je bila Aniko noseča s petim otrokom, kar je tudi ugodno vplivalo na odnos volivcev do Orbanovih, ki niso zamudili nobene priložnosti, da se ne bi kazali v vseh medijih, ki so hoteli objavljati sladkobne zgodbe o družinski sreči. Viktor Orban ni kazal znamenj potrtosti in vdanosti, ampak je še ognjeviteje pripravljal naskok na oblast, tokrat za zmeraj.
Več v reviji Zarja Jana, št. 46, 17. 11. 2020
