Živel je samo za družino. »Bili smo tako povezana družina, res,« se začne trgati iz nje, s pripovedjo pridejo tudi solze. »Povsod smo šli skupaj, on, Dušan, moj partner, saj nisva bila poročena, in najini dve hčerki, obe najstnici. Kadar sem delala popoldne, so vsi trije prišli pome z vlakom, potem pa smo šli skupaj z enim avtom domov. Dušan ni hodil nikamor, nikoli ni popival, se dobival s prijatelji, nikoli. Živel je samo za družino. Nismo si veliko privoščili, za kakšen dan smo šli v toplice pa smo že bili srečni. Kolikokrat mi je povedal, da me ima rad, da mu pomenim vse na svetu, jaz in najini ljubki hčerki. Tako radi smo se imeli, res. Nikoli ni povzdignil glasu nad mano ali nad njima, nikoli. Vse je znal povedati na lep način. Tudi v službi so ga imeli radi, z nikomer se ni nikoli sprl. Bil je tak nežen, prijazen človek. Zelo sem ga imela rada.« Solze se spet ulijejo.
Prometna nesreča. »Potem pa sem se nekega dne vračala iz službe in po telefonu me je poklicala starejša hči. 'Mami, policisti so pred hišo, kje je očka?' Kolikor sem vedela, se je Dušan vračal iz Štajerske, tudi z dela. Takoj sem klicala v njegovo podjetje in vprašala, kje je. Rekli so mi, da je odšel od njih že zdavnaj, da bi moral biti doma. Pa ga ni bilo doma. Zapeljala sem avto v garažo in vprašala policiste, kaj se je zgodilo. »Je Dušan, rojen tega in tega, vaš mož oziroma partner?« Prikimala sem in začela tuliti od bolečine. Mlajša hči se je onesvestila. Prometna nesreča. V blagem ovinku je Dušan zapeljal na levo, trčil v nasproti vozeči avto, mrtev je bil tudi voznik drugega avta.
»Dobronamerni« sorodniki. »Ne morem vam povedati, kakšne bolečine sem dajala skozi. Nisem bila čisto pri sebi. Ob meni sta bili hčerki, prav tako potrebni tolažbe. Jokale smo, se spominjale Dušana, trpele ..., a življenje je šlo naprej. Jaz sem morala v službo, hčerki v šolo. Ni nam bilo lahko. Še 'dobronamerni' sorodniki so se začeli vtikati v naše življenje, češ da bi morda hčerki rajši živeli pri njih. Takrat sem jim povedala nekaj gorkih: 'Moji hčeri bosta z mano in ob meni. Tako, kot smo bili prej ves čas skupaj, bomo tudi zdaj. Pika.' Čeprav nam je šlo na tesno, prej sta bili pri hiši dve plači, zdaj je samo ena, pa še ta minimalna, smo nekako vozile. Saj smo skromne, ne potrebujemo veliko. Ena bunda za zimo je čisto dovolj, ne potrebujemo dveh. En par zimskih čevljev, pa smo zadovoljne. Tudi pri hrani si ne izmišljujemo. Rade imamo kislo zelje, repo, enolončnice, preproste, poceni jedi, iz kilograma mletega mesa znam narediti okusnih obrokov za en mesec,« zavzeto pripoveduje Janja.
Hudič na kup s ... Janja in Dušan sta začela zidati hišo, jo naredila do tretje faze. Potem se je zgodila nesreča. Njun kredit znaša 60.000 evrov. Kako ga bo Janja odplačala? Z minimalno plačo, z otroškimi dodatki, ki so se ji – neverjetno – zdaj, ko je sama – še znižali. In kot da to ni dovolj, je »udarila« še zavarovalnica. »Kar naenkrat je prišel račun za skoraj 30.000 evrov – zavarovalnica jih terja od mene kot Dušanove partnerke, ker je Dušan v nesreči nenadoma zapeljal na levo – torej je kriv za nesrečo, za smrt drugega voznika in za škodo na službenem avtu, ki ga je vozil. Saj ne vem, kaj me je bolj zadelo, ali to, da krivijo Dušana za nesrečo, ali finančni zahtevek, ki ga itak ne bom zmogla. Zmedena sem bila in nisem vedela, kam in na koga naj se obrnem. Po nekem času so mi svetovali in obrnila sem se na Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje, na Anito Ogulin in njihovega odvetnika, a je bilo že zdavnaj prepozno za ugovor, sicer bi mi pomagali, ovrgli zahtevo. Če bi hišo, ki je napol dokončana, prepisala na hčerki, bi se hipotekarnega kredita za zdaj rešila, a ob njuni polnoletnosti bi jima zaračunali še obresti. S tem ne bi rešila prav nič,« pripoveduje Janja.
60.000 evrov hipotekarnega kredita in 30.000 evrov terjatev zavarovalnice. Janja je spet v solzah: »Delala sem tudi po dve, tri službe, da sem zaslužila za gradnjo, za nas štiri, za življenje, tudi Dušan je poleg redne službe delal še dodatno, prodajal je glasbila, ravno je dobro začel, ko ga je nesreča kruto ustavila. Ne morem vam povedati, kako ga pogrešam, kako še vedno čutim njegovo prisotnost, kako se včasih pojavlja kakšen obris na naši hiši, kako se prihaja počasi poslavljat od nas. Tako lepo smo se imeli skupaj, tako lepo nam je bilo, zakaj se je moralo to zgoditi? Nimam odgovora. Živeti moramo naprej. Hčerki sta pridni, da lahko ena hodi v glasbeno šolo in druga k borilnim veščinam, da jim nismo vsega vzeli, sta poskrbela dobra soseda, ki jima plačujeta, da vsaj kakšno urico pozabita na to, kaj se nam je zgodilo. Vse tri smo hodile tudi na pogovore k terapevtu, same bi težko prebrodile stisko, ki se nas je lotila po nesreči. Zdaj se zmoremo že pogovarjati o tem, se včasih nasmejati, obujati spomine, vse to nam pomaga. In dobri ljudje in prijatelji, ki jih je po nesreči ostalo zelo malo. A tisti, ki so, so zlata vredni,« je hvaležna Janja.
Kako bodo preživele? Pogovarjali sva se več kot uro, ob njeni pripovedi, polni zelo lepih in zelo bolečih spominov, so tudi meni pritekle solze. Koliko težkih stvari se je zgrnilo na Janjo in njeni mladi hčerki. Kako bodo preživele? Psihično in fizično, finančno?
Jim želite pomagati? Če jim želite pomagati, darujte. Vesele bodo vsakega evra. Za hrano, za oblačila, za poplačilo kredita in terjatev. Za mirnejše življenje. Za lepšo prihodnost. Hvala vam v njihovem imenu.
ZPM LJUBLJANA MOSTE POLJE, PROLETARSKA 1, 1000 LJUBLJANA
IBAN: SI56 3300 0000 1303 865 (Addiko Bank), BIC: HAABSI22
SKLIC: SI 00 703
KODA NAMENA: CHAR
NAMEN: HUMANITARNA POMOČ DRUŽINI
