Tam zgoraj imam že vse dogovorjeno

Zgodbe

Tam zgoraj imam že vse dogovorjeno

Marija Šelek

13. 10. 2020, 22.28

Posodobljeno: 13. 10. 2020, 22.29

Alpinista Tomaža Humarja, ki je bil pravi magnet za ljudi, ni med nami že dobrih deset let. Probleme je vedno videl kot narobe obrnjeno rešitev in prav zanimivo bi mu bilo prisluhniti, kaj bi imel povedati o tehle turbulentnih časih. Malce njega je v ta čas prinesla Nataša Pergar s knjigo Govorica najvišjih gora. V njeni terapevtski sobi je po nekaj mesecih intenzivnega dela, potem ko so ga po hudi poškodbi sestavili na desetih operacijah, shodil brez bergel. Gozdni Joža iz Zgornje Fovšije 4b jo je povabil na tri odprave, jo okužil z avanturizmom, na neznanih poteh pa je veliko bolj spoznala ne samo njega, ampak tudi sebe. »Radi smo ga imeli in on nas, ampak potreboval je veliko samote – da je bil s svojim bistvom in Bogom.« V samoti gora se je s tega sveta tudi poslovil.

"Tomaž je lahko utišal svoj ego, se povzpel na višjo raven zavedanja, spremenil frekvence energij in postal čista zavest, ki živi le v zdajšnjem trenutku."

Nataša Pergar je Humarja spoznala leta 1995 med trekingom v Nepalu, kjer je bivala v istem hotelu kot vrhunski slovenski alpinisti. Med po večini umirjenimi in utrujenimi je izstopal in (po uspešni osvojitvi osemtisočaka Anapurne) s svojo energično pojavo razvedril še tako nezadovoljnega človeka.

Tomaža je na njen prag prineslo šele šest let pozneje. Takrat ni nič značilno po njegovo krilil z rokami in prekipeval od energije. »Še dobro, da se ni rokoval z menoj. Tisti, ki jim je kdaj stisnil roko v pozdrav, že vedo, zakaj. Tako močno je stisnil, da ni bilo junaka, ki ne bi ob tem vsaj malo 'zacvilil',« piše Nataša Pergar.

Sprejela ga je na terapijo, saj so mu po padcu skozi odprtino za stopnice v klet in desetih operacijah doma ter v tujini zdravniki napovedali invalidski voziček ali vsaj bergle do konca življenja – in nič več plezanja. Nikoli več. Ko je Tomaža bolje spoznala, je ugotovila, da imajo besede drugih, česa ne sme ali kaj mora narediti ali celo povedati, nanj ravno nasprotni učinek. Čas okrevanja je bil zanj čas nebogljenosti in iskal je pomoč tudi v alternativnem zdravljenju. Med zdravljenjem je s pridom uporabljal že prej naučeni meditacijo in vizualizacijo.

Bi lahko videla avro gore? Pergarjeva ga je ocenila kot odličnega učenca z jasnim ciljem. Zelo dobro je vedel, da energija sledi mislim in čustvom. »Kamor usmerjamo pozornost, tja gre energija. Naučil se je tudi, kako naj univerzalno energijo, ki ima visoko vibracijo in informacijo, pritegne v svoj energijski sistem in se na ta način fizično in duhovno okrepi.«

Po nekaj mesecih intenzivnega dela je stal na svojih nogah in prav v njeni terapevtski sobi shodil. »Kako se je na široko smejal in jokal hkrati, ko je prvič odložil bergle in naredil nekaj korakov!«

Potem ko je spoznaval njeno delo, njo in njene sposobnosti, ga je zanimalo, ali bi lahko videla avro gora. Spodbudil jo je, da si ogleda gore energijsko. Sledila je njegovemu izzivu in marsikaj doživela, videla, čutila.

Tako si jo je izprosil tudi za odpravo na pakistanski Nanga Parbat leta 2003. Tomaža so vznemirjale energije gore, ali bo Nataša znala razvozlati pomen barv, ki jih bo zagledala. Plezalcem je zaupal, ni pa vedel, kako se bo odzvala gora. Verjel je, da gora čuti, živi.

Več v Zarji Jani št. 41, 13. 10. 2020