Fokus raziskav in razvoja cepiva je bil dolgo usmerjen zlasti na protitelesa, ki naj bi pomagala imunskemu sistemu pri obračunu z virusom. Ugotavljanje razširjenosti protiteles pri prebivalcih je bilo v mnogih državah temelj za epidemiološke ukrepe, na podlagi števila protiteles se je ocenjevalo stopnjo prekuženosti prebivalstva, pa tudi določalo stopnjo smrtnosti zaradi covida-19.
Dokler se ni pokazalo, da pri ljudeh, ki so preboleli covid-19, protitelesa večinoma izginejo že v treh mesecih ali celo prej, kar naj bi pomenilo, da oboleli za covidom-19 ne razvijejo odpornosti proti njemu, vsekakor ne dolgotrajne. Razočaranje in slabe obete pa je na podlagi novejših raziskav zamenjalo novo upanje, povezano z delovanjem tako imenovanih T-celic (limfociti T), ki imajo, kot kaže, pri imunosti proti covidu-19 pravzaprav pomembnejšo vlogo od protiteles.
Pisana celična druščina. Imunost proti kakršnikoli okužbi izhaja iz zapletenega medsebojnega delovanja različnih celic v človeškem tkivu. Nekatere imajo nalogo, da prepoznajo vsiljivca, druge pa, da ga uničijo. Limfocite B, eno od treh vrst belih krvničk, lahko opišemo kot »tovarno protiteles«, medtem ko so limfociti T, prav tako vrsta belih krvničk, še precej bolj zapleteni. Poznamo različne podvrste T-celic, ki v telesu opravljajo različne naloge: T-celice pomagalke, ki se po aktivaciji hitro delijo in izločajo citokine (beljakovine z majhno molekulsko maso, ki delujejo kot posredniki med elementi imunskega sistema) oziroma spodbudijo limfocite B, da izločijo protitelesa, ter hkrati spodbudijo delovanje drugih limfocitov T; celice ubijalke uničujejo rakave celice ali celice, okužene z mikrorganizmi, tudi virusi, pomembne so tudi pri odzivu po presaditvi organa; spominski limfociti T ostanejo v organizmu dolgo po premagani bolezni in omogočajo, da se ta pri vnovičnem stiku s povzročiteljem znova odzove; obstajajo pa tudi T-celice zaviralke, ki zavirajo imunski odgovor organizma.
Orkester, ujet v cepivu. Tom Evans, vodilni strokovnjak skupine, ki razvija cepivo v sodelovanju z univerzo v Oxfordu, je v intervjuju za Financial Times povedal, da lahko o človekovem imunskem sistemu razmišljamo kot o velikem orkestru, v katerem je potrebno usklajeno igranje vseh glasbenikov in njihovih inštrumentov, zato je po njegovem »znanstveno nesmiselno ločeno govoriti zgolj o protitelesih ali zgolj o T-celicah«. Prav cepivo ChAdOx1 nCoV-19, ki ga razvijajo in klinično testirajo v Oxfordu ter temelji na medsebojnem delovanju protiteles in T-celic, veliko obeta.
Spodbudni izsledki raziskav, ki proučujejo delovanje oziroma vlogo T-celic pri imunskem odzivu telesa na virus SARS-CoV-2, prihajajo z različnih koncev sveta, od ZDA do Kitajske, nedavno je svoje ugotovitve, denimo, predstavila tudi skupina 30 znanstvenikov, večinoma nemških. Trdijo, da so tako pri okuženih s koronavirusom kot pri tistih, ki z njim niso imeli stika (v obeh skupinah je bilo 180 oseb), našli ustrezne epitope (področja v makromolekuli antigena) T-celic, ki kažejo na odpornost proti covidu-19. Najbolj jih je presenetilo, da jih je imelo kar 81 odstotkov neokuženih s koronavirusom, kar razlagajo s tem, da so si T-celice med prejšnjimi okužbami z različnimi koronavirusi, tudi z navadnim prehladom, zapomnile in se naučile, kako se spopasti tudi z virusom SARS-CoV-2, ki spada v družino koronavirusov.
Celice si zapomnijo. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi raziskovalci s kalifornijskega imunološkega inštituta La Jolla. V polovici shranjenih vzorcev krvi, odvzetih od 2015 do 2018, so namreč našli T-celice, ki so se očitno aktivirale ob okužbah z običajnimi prehladnimi virusi in bi lahko pomagale v spopadu z novim koronavirusom. Spodbudna so tudi poročila o tem, da so pri ljudeh, ki so se leta 2003, torej pred 17 leti, okužili z virusom sarsa (ta ima veliko podobnosti z virusom covida-19), v krvi še vedno našli T-celice, ki zagotavljajo zaščito pred SARS-CoV-2. Zanimanje znanstvenikov je, denimo, namenjeno tudi prebivalcem enega od otokov blizu toskanske obale, ki jih novi koronavirus praktično ni prizadel, čeprav so ga k njim dokazano prinesli turisti s celine. Domnevajo, da so otočani razvili odpornost proti njemu lani, ko so množično zbolevali za precej hudo obliko prehlada, in zdaj to domnevo preverjajo s testiranjem njihove krvi.
Več v reviji Zarja Jana št. 31, 4. 8. 2020
