Poleti se zaradi sonca, ki vpliva na nekatere hormone, pa zaradi dopustniške sproščenosti in časa, ki si ga vzamemo, nekoliko več ukvarjamo s svojim spolnim življenjem. Eni bi radi nadoknadili izgubljene mesece, ko za seks ni bilo niti časa niti volje, drugi zgroženi ugotavljajo, da jim ni do spolnosti niti takrat, ko so okoliščine nadvse ugodne. In so seveda tudi tretji, ki (še) niso problematični. Spontano se predajajo drug drugemu, in če bi jih kdo v kakšni znanstveni raziskavi povprašal, kako ocenjujejo svoje spolno življenje in kako pogosto se to dogaja, bi izbrali najvišje ocene. Vse je super. Ampak zakaj je takšnih srečnih ljudi tako malo?
Po naključju sem pred leti slišala mladega moža, kako njegova najdražja med seksom »leži kot krava in čaka, da bo konec«. Kaj pa ti, se kaj potrudiš, da bi jo vznemiril, ga je vprašal sogovornik, on pa, da se je skušal ničkolikokrat pogovoriti o spolnosti, v drugih rečeh se sicer dobro razumeta, ampak rezultat pa je bil isti. Ustregla mu je, sodelovala pa ni. Potem si je našel drugo. In od druge čez čas pritaval nazaj, sem slišala govorice. Pri drugi je bil namreč seks na zavidljivi ravni, vse drugo pa na nikakršni. In menda se imata zdaj prav lepo. Predvsem otroka da se zabavata, ko opazujeta, kako oče osvaja mamo, ona pa divje hujša in hodi vsak teden k frizerju.
Imamo se radi, a bolj malo seksamo. Je to mogoče? Seveda je. Posteljne radosti na vsake kvatre enkrat opravičujemo s stresom, pomanjkanjem časa, utrujenostjo, zaskrbljenostjo nad vsakodnevnim življenjem. Poročajo, da se med karanteno pari niso več in bolj strastno ljubili, so se pa na veliko prepirali in tudi pretepali. Prevelika bližina, ko drug drugemu nenehno posegamo ne le v fizični, ampak tudi čustveni prostor, za intimne odnose vsekakor ni dobra. »Ljubezen počiva na dveh stebrih, na predajanju in samostojnosti. Potreba po tem, da smo s partnerjem skupaj, soobstaja s potrebo po odmaknjenosti. Druga brez druge ne obstajata. Če je odmaknjenost prevelika, ni povezave,« pravi Perelova. Toda prevelika povezanost, pretirana intimnost, povzroči zlitje med ljudmi, dva posameznika postaneta eden in nikogar ni več, s katerim bi se lahko povezali, pravi avtorica. Ni več mostu, čez katerega bi hodili drug k drugemu. »Če hočemo v zvezi poskrbeti za poželenje, moramo znova ustvariti razdaljo, ki smo se jo tako zelo trudili premostiti.« Vsak v paru mora imeti prostor in čas zase ter za svojo osebno rast.
Perelova preveč zlite partnerje, ki so slo zadušili s pretirano medsebojno prijaznostjo, skuša znova ločiti in razstaviti na dve samostojni osebi, ki ne bereta druga drugi želja iz oči (ali vsaj ena drugi). Le tako lahko postaneta drug za drugega znova zanimiva in vznemirljiva. Je to težko razumeti? Najbrž res. Nepojmljiva nam je namreč trditev, da nimata problemov, rada se imata, pozorna sta drug do drugega, seksata pa ne. Pa čeprav nobenega ne boli glava. Kaj torej manjka?
Več v reviji Zarja Jana št. 7, 14. 7. 2020
