In vendar ... In vendar, ko sprašujem ljudi, ali si jo bodo naložili, se da vse njihove odgovore strniti v dve besedi (in klicaj): niti mrtev! Kaj je torej narobe z aplikacijo, ki si jo vlada tako zelo želi na naših pametnih telefonih? Marsikaj, pravijo pravniki, računalničarji in informacijska pooblaščenka. Po drugi strani pa vlada tako silno hrepeni po namestitvi te aplikacije na naše telefone, da Tisti, ki je klical trojko, Tisti, ki k nam vabi tujo – Natovo – vojsko, Tisti, ki nam redno prerokuje propad in konec sveta, ta človek torej te dni celo v tujini lobira, naj bodo podobne aplikacije kar lepo obvezne po vsej Evropski uniji. Ker, tako je napisal svojemu narodu, ali si vsi naložimo aplikacijo po njegovi izbiri ali pa bo znova ustavil svet.
Zoprna izbira. Še posebej zato, ker je povsem in v celoti nepotrebna.
Tretje oko Velikega brata. Takole naj bi v teoriji delovala aplikacija, ki trenutno še ne obstaja, a naj bi bila pripravljena v kakšnem mesecu dni: ne bo delovala na podlagi GPS, torej naj bi lokacija uporabnikov ostala njihova sladka mala skrivnost, delovala bo na podlagi tehnologije bluetooth in jo bo manj kot to, kje se potikamo, zanimalo, s kom se družimo oziroma s kom smo bliže kot na meter in pol preživeli več kot 15 minut. Če bi bili v stiku z okuženim – ali če bi se pozneje pokazalo, da je okužen – bi nas aplikacija opozorila, da smo bili izpostavljeni nevarnosti. Ne bi izdala, kdo je okužen, vedeli bi le, da smo bili v njegovi bližini. Aplikacija torej stika ne bi preprečevala, samo blago bi vzdihnila, ups! In še to že zdavnaj po dogodku.
Za večino prebivalcev je naložitev aplikacije na pametni telefon prostovoljna, za okužene in tiste, ki jim je bila zapovedana karantena, pa obvezna. Ti bodo morali nato vanjo vnesti posebno kodo (ki jo bodo dobili skupaj s pozitivnim rezultatom testa ali z odločbo o karanteni), ki jih zaznamuje kot gobavce, pardon, okužene. Aplikacija naj bi enkrat na dan preverjala bazo podatkov o stikih in okužbah ter nas opozorila na morebitne stike z okuženimi. Kaj bi to pomenilo za nas, ni jasno. Morda karanteno? Aplikacija bi zašpecala tudi tiste, ki bi morali biti doma v karanteni, pa niso in so se po naključju zataknili v naš telefon; kaj grozi njim, je pa jasno: globa od 200 do 600 evrov.
Referendumi so za reve? Eden od argumentov vlade je, da imajo podobne aplikacije tudi v nekaterih drugih evropskih državah. Res je, imajo jih, v Nemčiji so, na primer, na svojo zelo ponosni, vendar so vse, bomo ponovili, vse (do zadnje), na prostovoljni osnovi – aplikacijo si naloži, kdor hoče, drugim jih pa države ne tlačijo na silo po grlu. Hecna stvar je tole z Norveško, tudi oni so imeli aplikacijo, radostno so jo zagnali 3. junija, naložilo si jo je okrog petnajst odstotkov prebivalcev, a so jo kmalu umaknili, ker so ugotovili, da se z njo tvega vdor v zasebnost. Še ena hecna stvar, prav isto očitajo tudi naši mrtvorojeni aplikaciji, da bo namreč nezakonito posegla v pravico do varstva podatkov. Tisto, kar je vlada nekako pozabila omeniti, je pa povedal namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič: »Evropski parlament, Evropska komisija in urad za varstvo osebnih podatkov so jasni, da je aplikacija lahko le na prostovoljni osnovi. Tudi vse države, ki so jo uvedle, z izjemo Poljske, imajo prostovoljno osnovo.«
In le kdo bi hotel biti kot Poljska, najbolj zatohla, najbolj reakcionarna država v sodobni Evropi? Jaz ne.
Kljub temu so prejšnji četrtek koalicijski poslanci zakon PKP4 (z delom o mobilni aplikaciji vred) navdušeno sprejeli. Opozicija je napovedala zahtevo po ustavni presoji tega dela zakona.
Več v reviji Zarja Jana št. 28, 14.7.2020
