Kdaj ste se nazadnje izgubili v Sloveniji?

Katja Božič

2. 6. 2020, 22.00

Posodobljeno: 2. 6. 2020, 23.57

Eden najbolj znanih slovenskih svetovnih popotnikov Zvone Šeruga že več kot dve desetletji živi od turizma in je eden mnogih na tem področju, ki se mu letos življenje obrača. »Ne sicer na glavo,« pravi, gotovo pa v smer, ki je še pred meseci ni nihče niti slutil. Odpadlo mu je pet polnih skupin, ki bi jih moral voditi v svet. »Dohodek je izpadel, ne samo upadel, problem rešujem s prodajo novega avtomobila, ki ga niti ne potrebujem. Slej ko prej se bo vse skupaj povrnilo,« je optimističen. »Že dolgo govorim, da si bom nekoč vzel čas za Slovenijo – in zdaj je tukaj, boljšega ne bo!« je dejal ter se za teden dni odpravil na potep po rodni Dolenjski, vse do doma v Ljubljani. »Namesto da bi šel z džipom prek Namibije, sem šel nekaj malega peš prek Slovenije in zelo užival. Ljudem bi rad pokazal: ko se ena vrata zaprejo, se odprejo krasna druga vrata.« Ki jih imamo pravzaprav pred nosom. Pridružili smo se mu na delu potepa po njegovih krajih.

Foto: Šimen Zupančič

Zvone se je za teden dni odpravil na potem po rodni Dolenjski

Že dolgo si želim z Zvonetom na katero od turističnih avantur po svetu. Z lahkoto si predstavljam, da je z njegovimi izkušnjami in poznavanjem različnih kultur takšna pot prav posebno doživetje, kakršnega s turistično agencijo ne dobiš zlepa. In ker ne vem, ali se bo ta pot kdaj uresničila, sem se po načelu bolje vrabec v roki kot golob na strehi z njim dogovorila za pohajkovanje po njegovih rodni Dolenjski. »Pejmo končno v gmajno in poglejmo, koliko je v nas še tistega otroka, ki se je nekoč lovil po hostah, prespal na kozolcu ali ušel od doma, da se je izgubil v neznano. Kdaj ste nazadnje naredili nekaj, kar si morda želite že od nekdaj? Ne stokajte, da je Hrvaška zaprta, avioni na Maldive ne letijo, morja ne bo in denarja seveda tudi ne – pa kaj?! Zdaj je čas za Slovenijo, boljšega ne bo!« nas je nagovarjal na svoji FB-strani. Mene je prepričal!

Na požirek cvička. Dobili smo se pri njegovi zidanici v vinski gorici Selca pod Gorjanci. »Tukaj pišem, počivam, razmišljam ali se preprosto družim s prijatelji,« je razložil in glasno pozdravljal spodnjega soseda, ki nas je po pravi dolenjski navadi vabil na kozarček cvička. »Če te Dolenjci povabijo, jim gostoljubnosti ne smeš odreči, pa čeprav popiješ le požirek,« je svetoval poznavalec. In smo šli. K Janezu. Ta je malo potarnal, da mu je letos domala vse sadje pomrznilo. A ob kozarčku so v ospredje prišle prijetnejše stvari. Z veseljem nam je pokazal novo mačjo družinico v svoji lopi – kdo ne bi stisnil v naročje puhaste kepice, ki je prestrašeno piskala v naših rokah. »Morajo se navaditi na človeka,« je razlagal Janez, ko smo mucke vračali v gnezdo pod budnim očesom njihove mamice. »Janez, mi moramo na pot. Še prej bomo pa pri meni malo narezali in pomalicali. Pridruži se nam!« ga je povabil Zvone.

Klic gmajne in hoste. In je prišel, pa drugi sosed, Slavc, tudi. Ob hrani in pijači na prijetnem sončku in s pogledom na vinske trte ter Gorjance v ozadju so nam čuti prijetno otopili. Lahko bi tudi obsedeli sredi te lepote, če nas ne bi klicale gmajna, hosta in steze, po katerih se je Zvone potikal še kot deček. »Gremo do domačije, kjer sem se rodil, do turistične kmetije Šeruga, ki jo danes vodi moj starejši brat Slavc. Moja nečakinja Eva odlično kuha. Tam bomo potem nekaj toplega pojedli,« je začrtal našo pot. Pa smo šli. Najprej skozi gozd proti Velikemu Slatniku. »To pot sva v zadnjih mesecih ponovno odkrivala z Romano. Sva se kar izgubljala, da sva videla, kje bova prišla iz gozda.« Njegova žena, Romana Dobnikar Šeruga, je pred tremi leti po 31 letih dela v novinarstvu izstopila iz območja udobja redne službe novim izzivom naproti. Z Zvonetom sta med drugim začela izdajati popotniško revijo Avantura. Potem pa jo je Zvone spodbudil, da tudi sama prevzame nekaj popotniških skupin. Ravno je odpeljala svojo krstno skupino v Indijo, ko jih je presenetila vest o koronavirusu ter zapiranju meja. Po petih dneh so se morali predčasno vrniti. »Novinarstvo me je na začetku prav lepo preživljalo. Mnogi so se v mojih časih odločali za ta poklic, da bodo lahko potovali in pisali. Jaz sem eden redkih, ki mu je to uspelo,« je razmišljal, ko smo si utirali pot med drevesi v gozdu.

Živim sanje drugih ljudi. »Nikoli nisem načrtoval svoje poslovne poti. Vse se je dogajalo spontano. Delo iz užitka je postalo moj posel in od tega sem vseskozi dobro živel. Potoval sem, predaval, pisal reportaže in knjige. Pred kakimi dvajsetimi leti, z vzponom spleta, ko je začelo novinarstvo malce izgubljati pomen, sem odkril, da želijo ljudje z mano potovati in odkrivati svet.« Zgodilo se je povsem naključno. S potovanja po Vietnamu je prinesel domov sto filmov s povsem neuporabnimi posnetki. Da je lahko dokončal knjigo, je moral dobiti nove posnetke. V posebnem okvirčku pri svoji reportaži v časopisu je povabil ljudi, naj se mu pridružijo na potovanju v Vietnam. Začel je, da bi si povrnil stroške potovanja zaradi novih fotografij, na koncu pa ugotovil, da bi to pravzaprav lahko počel za zaslužek. Življenje ga je tako samo usmerilo na novo pot in sledil ji je. Zase in za svojo družino je zaslužil dovolj, če je v svet odpeljal pet polnih skupin na leto. »Več ne potrebujem. Živim sanje drugih ljudi. Nikoli ne bom obogatel, živim pa tako, kot si nekateri bogataši ne bodo mogli nikoli privoščiti. Danes živim samo še od turizma, čeprav tega nisem nikoli načrtoval.« Njegove knjige so bile uspešnice, predavanja polno obiskana. »Lepo se je dalo zaslužiti, pa še užival sem v tem.« Še zmeraj uživa, le da se je dogajanje preselilo na družbena omrežja, kjer zdaj izraža svoja občutja in opisuje dogodke. »Z njimi navdušujem svojih 60.000 sledilcev, in če se morda vsak tisoči prijavi na eno od poti, lahko od tega živim in se krog spet sklene,« je razlagal, kako te pravzaprav življenje vodi, če si odprt in sprejemaš spremembe.

Več v reviji Zarja Jana, 2.6.2020