Medtem ko je prosti čas mnogih njenih sovrstnikov zaznamovala popkultura, se je Urška navduševala nad filmi Emirja Kusturice in življenjem Romov, ki ga je tako mojstrsko prikazoval. Brskati je začela za sledovi romskih kultur in najbolj od vsega jo je prevzela moč flamenka, čemur je sledil triletni študij tega plesa v Madridu. Po vrnitvi iz Španije ga Urška vidi z drugimi očmi, pravzaprav ga želi »presaditi« v slovensko okolje. Sodeluje z različnimi glasbeniki in plesalci sodobnega plesa, ukvarja se tudi s poučevanjem. Njena pogruntavščina je tako imenovani bosonogi flamenko, torej ples brez tradicionalne zveneče obutve, ki, kot pravi, prevzema prvine sodobnega plesa.
Nekaj časa ste se ukvarjali z manekenstvom. Zakaj ste ga opustili?
V najstništvu sem nekaj časa delala kot model, preizkusila sem se tudi v Milanu, a me je občutek blišča hitro minil in v tem nisem več uživala. Sploh v tujini je moda krut svet in kot ženska se nisem počutila vedno najbolj udobno, saj osebno dostojanstvo ljudem v tem poslu marsikdaj ni pomenilo kaj dosti. Za uspešno kariero v manekenstvu moraš biti prav rojen. Jaz imam pri svojem delu rada besedo in ustvarjalnost, to pa se v manekenstvu od modela ne pričakuje.
Je bila odločitev, da greste v Španijo, povezana s flamenkom?
Najprej sem tu poskusila s študijem ekonomije, kulturnega menedžmenta, v želji, da bi se prilagodila okolju, v katerem živim, ampak sem po enem letu ugotovila, da to ni zame, in se odločila, da grem v Španijo. Tam sem študirala flamenko tri leta in se nato vrnila v Ljubljano, kjer bom zaključila tudi študij na akademiji za ples kot koreografinja in plesalka sodobnega plesa. Ko sem zares spoznala flamenko, sem se od sodobnega plesa oddaljila, v zadnjih letih pa me znova kliče.
Zakaj vrnitev k sodobnemu plesu, se vam je flamenko zazdel preveč tradicionalen?
Ne, sploh ne. Sodobni ples je pri nas zelo razvit, imamo resnično dobre plesalce in se, hočeš nočeš, v gledališkem plesnem svetu vse vrti okoli njega. Po fascinaciji izključno nad flamenkom so me začele zanimati tudi druge stvari, uprizoritvena umetnost v širšem smislu, predvsem pa glasba. Kot plesalec flamenka moraš biti tudi glasbenik. Vodim mesečni cikel flamenka, v katerem sodelujem z glasbeniki različnih zvrsti, in tudi moja zadnja plesna gledališka predstava ENO – ONE je neposredno povezana z interaktivnostjo giba in zvoka.
Vaša predstava govori o deljenju prostora z drugimi ženskami. Smo ženske med sabo tekmovalne?
Smo, enako, kot so med seboj tekmovalni moški. To je v človeški naravi in verjamem, da je zdrava tekmovalnost koristna, zaradi česar se še bolj trudimo pri tem, kar počnemo, in se s tem učimo. Problem nastane, če ne znamo manevrirati med konstruktivnim in dekonstruktivnim. V predstavi je osrednja tematika bolj občutek pripadnosti, sobivanje, srečevanje z istimi problemi in lastno individualnostjo, vprašanji spola ...
Ste tudi učiteljica flamenka in svojim učencem ponujate tudi posebnost, namreč bosonogi flamenko. Kakšen ples je to?
Bosonogi flamenko sem si zamislila, ko sem si zlomila koščico v stopalu, zato je brez tradicionalnih zvenečih čevljev. Gre za poskus združitve flamenka s kvalitetami sodobnega plesa in je telesu prijaznejši. Žal je metodologija učenja flamenka velikokrat zelo tradicionalna. Nihče se ne sprašuje, od kod izhaja določen gib, zakaj je tak, ampak se ravnajo po fiksni koreografiji in učenju forme. Bistveno pa je, da se kot plesalec najprej zavedaš telesa, in to poučujem.
Več v reviji Zarja Jana št. 18, 5. 5. 2020
