Draga porota!
Hecna zgodba, revijo sem začel prebirati prav zaradi vprašanj in odgovorov v tej rubriki, leta nazaj, ko ste bili še Jana, prva in edina. Ta prava, tako rekoč. Tedanja punca jo je kupovala, pa sem jo enkrat pograbil, odnesel na sekret in začel prebirati od zadaj. In potem sčasoma začel brati še druge stvari in ne več zgolj na stranišču. Ampak še vedno najprej preberem poroto. Potem je punca šla in njena Jana z njo. Punce nisem pogrešal, revijo pa, tako sem si začel kupovati svojo in z vami preživel metamorfozo v Zarjo, pa potem še eno v karkoli že ste zdaj. In vse ta čas si nikoli, nikoli nisem mislil, da bom kdaj pristal na zadnji strani kot vprašanje za poroto. No, saj pravzaprav najbrž ne bom. Tega pisma najverjetneje ne bom nikoli odposlal, pišem bolj zato, da si malo uredim misli, ki so prhnile v zrak kot preplašeni golobi, ko je … O tem nočem razmišljati, kaj šele pisati.
Pišem na roko, nalašč, zato da gre počasneje, da bolj preudarno izbiram besede. Na računalniku bi tipkal kot strojnica in bi potem v tekstu končalo vse mogoče, takole pa sproti delam malo selekcije. No, ne preveč, saj se vidi.
Oh, sranje, me že roka boli, nisem več vajen pisati na roko. Saj itak ne vem, kaj bi vas sploh vprašal.
*****
Draga porota!
Nov poskus. Vmes sem malo premislil, kaj bi vam sploh rad povedal. Ali sebi, pravzaprav pišem sebi, ampak bi bilo butasto, če bi začel »dragi ta in ta …«.
Torej, stvar je taka: šla je. Moja žena. Pred dvema dnevoma. Ni bilo totalno presenečenje, že dolgo sva si bila kar naprej v laseh. In potem sva imela en dolg, doooolg, nepopisno zoprn pogovor. Tako mi je šlo na živce, da sem samo napol poslušal, ampak saj je itak govorila tisto, kot vedno: da sem preveč v službi, da si ne vzamem časa zanjo, da sem še takrat, ko sem z njo, z glavo v službi, da si postajava tujca, da je nikoli nisem peljal na tisti vikend v Benetkah, ki sem ji ga obljubil, da …
Potem je šla. Ne vem, kje je, jaz je že ne bom klical.
Ah, brez zveze.
*****
Draga porota!
Danes zadnjič v službi, zdaj je pa pred mano neskončno prazen in dolg večer in več še bolj neskončno dolgih in praznih prazničnih dni. Juhu. Jebeš božič in novo leto.
Sem se ravnokar spomnil, da vendarle ne bom čisto sam. Pred mano stoji in me gleda. Moj muc. Črn kot noč, eno oko ima rumeno, drugo pa nekam zelenkasto. Moj mačkon Polnoč. Ne morete si misliti, kako naporno za možgane je imeti samca z imenom, ki je ženskega spola. Ampak nisem jaz kriv. Njegovo pravo ime je v bistvu Midnight, a potem je Janja, moja žena, rekla, da je pretenciozno dajati slovenskemu mačku tuje ime, pa sva ga (po mojem dolgem, a povsem brezplodnem upiranju) poslovenila v Polnoč.
Nekoč, pred leti, še pred Janjo, se je potikal po hodnikih mojega bloka. Ne vem, kako je prišel tja, spodnja vrata so zaklenjena, ampak kakorkoli, tam je bil, pohajal je od vrat do vrat, povsod so ga stran podili, a je bil tako vztrajen, da sem mu nazadnje, iz samega spoštovanja do njegove trme, lepega dne pred svoja vrata postavil skledico vode, potem je pa seveda tako milo gledal, da je dobil še nekaj hrane … in potem je bil, jasno, vsak večer, ko sem prišel domov, pred mojimi vrati in vsak večer je kaj dobil, dokler nisem nazadnje rekel, no, če si že tako domač, pa stopi noter. Tako je postal moj muc. In dobil ime Midnight. In vse dokler ga nisem prvič odpeljal k veterinarju, da ga pregleda in čipira (pred tem sva bìla srdit boj, da sem ga, ves opraskan, slednjič spravil v transportno kletko), sem pravzaprav mislil, da je mačka. Ne, je rekla veterinarka, ki je pravkar postala najina, kastriran samec je. Tudi prav. Nisem pogledal.
To sicer ni tisto, o čemer sem nameraval pisati, ampak zdaj me spet roka boli. No, pa drugič. Polnoč se je že tam okrog polnoči naveličal zijati vame in je šel spat.
*****
Draga porota!
Janja še vedno ni poklicala. Je pa klicala njena sestra in rekla, pri meni je, da te ne bo skrbelo, ampak veš, si pa res nezrel butelj! No, hvala. Midnight – jaz ga včasih na skrivaj še vedno kličem Midnight, ni čudno, da je tako shizofren maček, koga pa dve imeni ne bi zmedli? – je ves čas stal zraven, in ko sem po klicu ihtavo zabrisal telefon na posteljo (seveda, seveda je odskočil in z ropotom treščil na tla), me je maček prezirljivo pogledal, dvignil rep, da je bil kot navpična puščica, ki je, tudi nekam prezirljivo, se mi je zdelo, kazala naravnost proti stropu. In šel. Kar pojdi, sem besno vpil za njim, vsi ste glih!
In tako zdaj spet nisem pri volji razlagati, zakaj me je žena postavila pred vrata. No, sebe postavila pred vrata, stanovanje je moje. Večina njenih stvari je pa še vedno tu, si lahko to razlagam kot dobro znamenje?
Se grem pobotat z mačkom.
*****
Draga porota!
Sem poskusil poklicati Janjo (naj se vidi, kateri od naju je bolj zrel!), pa ima ves čas izključen telefon. Potem sem se spomnil, kako sva se včasih po več pogovarjala po telefonu in zraven tako krohotala, da me je bolel trebuh. In še bolj potem sem se spomnil, kakšna je, kadar se smeje. Potem sem šel pogledat, ali imam smejočo na kakšni fotografiji.
Napaka. Na svojem telefonu sem si ogledoval njene fotografije, dokler mi niso solze zalile oči in nisem nič več razločil.
Polnoč odklanja hrano. No, končno je le pokazal kanec sočutja in solidarnosti. Zdaj je uradno, oba sva v depresiji.
*****
Draga porota!
Poskušam nekako zabiti dan, ki se, vedno daljši in vedno bolj brezupen, razprostira pred mano. Bogovi me očitno sovražijo: moj fitnes je zaradi praznikov zaprt, teč ne grem, ker je zunaj grozno vreme in ker me med tekom lahko napadejo misli, ki jih nočem misliti. Prijatelji so vsi z družinami in so nedvomno vsi družinski in ljubeči in božični! In tudi če vse to odmislim, če bi šel sam na obisk, bi nedvomno hoteli vedeti, kje je Janja. In o tem se nisem pripravljen pogovarjati.
Polnoč se je zleknil na mizo predme in me strmo gleda. Tisto o njegovi solidarnosti sem si očitno samo domišljal. V zelenem očesu je morda še zaslediti kanec sočutja, v rumenem je pa samo hladen prezir. Ne dovoli, da se ga dotaknem, in še vedno noče jesti. Najbolj požrešen maček na svetu pušča hrano nedotaknjeno? Nekaj ni v redu. Nekaj zelo zelo ni v redu.
*****
Draga porota!
Ste že kdaj poskusili med prazniki priti do veterinarja? Ni lahko. Še dobro, da znam biti po telefonu nečloveško prepričljiv, najina veterinarka je slednjič podlegla mojemu božajočemu glasu (in obljubi, da plačam dvojno tarifo) in vzdihnila, no, pa ga pripeljite.
Grem lovit mačka. V ta namen imam zdaj debele rokavice in kletko bom privlekel na dan šele v zadnjem hipu. Življenje s Polnočjo te nauči marsikaterega trika.
*****
Draga porota!
Ko sem ga slednjič našel (pod posteljo čisto ob zidu), se ni nič upiral. Prvič sem ga popolnoma neopraskan spravil v kletko. Kar me je nekako pripravilo na tisto, kar je sledilo. Da je hudo, je rekla veterinarka, in da ne kaže dobro. Zdravila so, a jih je težko dobiti in so draga. Nisem si zapomnil, kakšno bolezen ima. Nisem niti poslušal.
Polnoč še glave ni dvignil, ko sem šel.
Zdaj naj mi pa samo še kaj na glavo pade in bo moj dan popoln. Nič mi ni padlo na glavo, me je pa obilno zalil avtobus, ki je pridrvel mimo, ko sem se sam vračal k avtu.
Na telefonu sem videl, da me je vmes klicala Janja. Nisem imel volje, da bi jo klical nazaj. Prepir lahko počaka.
*****
Več v reviji Zarja Jana št. 52, 24.12.2019
