Že med fotografiranjem za našo revijo smo videli, da se je med njimi stkala posebna vez, da ga imajo dekleta rada in da je tudi on med njimi čisto raznežen. Medtem ko je še nekaj deset minut pred tem, ko so preizkušale svoje znanje na skakalnicah v Kisovcu pri Zagorju, dajal stroga navodila, so ga po treningu živahne in simpatične mlade športnice povsem razorožile. »Pogumne so, zelo pospešeno napredujejo, danes sta dve po slabih treh mesecih treninga skočili že s 50-metrske skakalnice! Res sta lahko ponosni nase! Vse so lahko!« je bil skoraj očetovsko ponosen nanje. »Pri naših mladih skakalcih traja tudi pet let, preden gredo na to skakalnico. Dobro je, da so bila vsa dekleta že pred tem športnice, so dojemljive in poznajo svoje telo, bolj kot naši začetniki.«
Vse bi nastopile na olimpijskih igrah. Na Kitajskem so se na olimpijskih igrah leta 2022 odločili predstaviti v vseh športih, zato so se v provinci Hangčou resno lotili dela. Na pomoč so poklicali slovenske strokovnjake Jelka Grosa, Primoža Peterko in dr. Bojana Jošta s fakultete za šport. Preizkusili so 77 mladih športnic – vse so se že ukvarjale s športom – z odbojko, judom, s skakanjem v višino, in vse so obiskovale športno šolo. Spopadle so se s testi, kakršne morajo opraviti naši bodoči skakalci, dodali pa so še test hrabrosti. Dekleta so morala z višine 2,5 in 5 metrov skočiti v vodo, pri čemer je samo ena znala plavati. Primož pravi, da je bil večji problem priti iz vode, kot pa skočiti vanjo. Za petnajst deklet se je izkazalo, da bi lahko bile iz pravega testa za skakalke, in ker ene starši niso pustili, jih je v Slovenijo prišlo štirinajst. Za dve so potem žal ugotovili, da ne bosta skakalki, tako da jih je ostalo dvanajst. »Zelo pozitivno so nas presenetile z dobro pripravljenostjo in eksplozivnostjo,« je dodal.
Disciplina, učenje, nato sprostitev. Dekleta s Primožem, njegovima pomočnikoma, nekdanjima skakalcema Andražem in Manjo Pograjc, ter njihovimi vzgojitelji živijo v treh hišah v Podkorenu. Njihov urnik je zelo natrpan, vse pa so zelo disciplinirane in pridne. Pred jutranjim treningom imajo najprej uro in pol pouk na daljavo s kitajskimi profesorji, sledi trening, nato imajo uro in pol časa za učenje in kosilo, popoldne še en trening in učenje angleščine. »Dve se celo učita slovensko. Sami sta me prosili, ali jima lahko prinesemo slovenske učbenike.« Se vam zdi urnik naporen? Poleti so imele še hujši tempo, saj so dolg dan izkoristili še za tretji trening. »Potem pa smo videli, da moramo malo popustiti in dekleta razbremeniti. Zdaj sta četrtek in nedelja namenjena počitku in regeneraciji, sobote pa imajo rezervirane za spoznavanje Slovenije in druge dogodivščine. Od vsega imajo najraje nakupovanje v City parku,« se je hudomušno nasmehnil. »Čeprav njihova angleščina morda ni tako zelo dobra, se pri nakupovanju dogovorijo vse,« se je namuznila tudi Ju, osemindvajsetletna učiteljica tenisa, ki med drugim pomaga skrbeti za dekleta in se je medtem pridružila našemu pogovoru v restavraciji ob kisovški skakalnici, kjer je imela ekipa kosilo po treningu. »Jaz sem zanje bolj kot prijateljica ali starejša sestra. Kadar so bolne, vznemirjene ali imajo kako drugo težavo, se pogovarjam z njimi in jim skušam pomagati.« V veliko oporo pa jim je tudi slovenska prevajalka Bojana. Z domotožjem za zdaj še nimajo težav, saj so se pred mesecem vrnile z desetdnevnega obiska na Kitajskem. Naslednjič bodo starše videle šele konec marca, ko se bodo vrnile domov za mesec in pol – skupaj s trenerji, ki bodo še naprej skrbeli za njihovo športno pripravljenost. Sicer pa so dnevno preko raznih aplikacij v stiku s svojimi bližnjimi.
Vel v reviji Zarja Jana, 3.12.2019
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
