Začelo se je v Pionirski knjižnici. Dvanajst let je delala na RTV Slovenija, v oddelku za raziskovanje programa in občinstva, nato pa šla v Pionirsko knjižnico, ki je nekako »kriva«, da je začela na področju mladinskega knjižničarstva in branja. Pionirska knjižnica je bila namreč soseda RTV Slovenije in tam si je Tilka izposojala knjige za svoja otroka, ju vodila tja na pravljične ure, tam je srečevala Daneta Zajca, Sašo Vegri, Tanjo Pogačar idr., in zazdelo se ji je, da je Pionirska knjižnica pravi kraj, da uresniči svoj poklic na podlagi študija primerjalne književnosti. »Pionirska knjižnica je bila zame srečen kraj z dobrimi ljudmi! In je še vedno,« trdi. Njena druga najljubša pa je Knjižnica Medvode, s katero sodeluje že deset let kot zunanja sodelavka, upokojenka. Še najbolj po duši pa ji je bralna značka s sloganom S knjigo v svet.
Zakaj je branje tako pomembno? Tilka energično bruhne: »Brez branja danes ne gre! Različna navodila nas vendar spremljajo na vsakem koraku: funkcionalno branje in dobra bralna pismenost sta osnova za osvajanje informacij in znanja – branje za učenje in razvoj poklicne kariere. Pomembno je branje z razumevanjem in kritičnim vrednotenjem, da z nami ne manipulirajo različne potrošniške in politične reklame! Ampak sprašujete me predvsem po branju leposlovja, kajne? To nenehno bogati naš besedni zaklad, spodbuja razmišljanje, domišljijo, čustveno in socialno inteligenco, razumevanje in s tem strpnost ter sprejemanje. Z branjem kakovostnega leposlovja se vživljamo v druge življenjske zgodbe, v različne čase in prostore, spoznavamo in razumemo različne probleme, poistovetimo se z mnogimi literarnimi liki, branje nas tako vrača k samim sebi. To velja tudi za odrasle, ne samo za otroke in mladino, pri katerih vedno poudarjamo, da branje spodbuja vsestranski razvoj! Branje leposlovja v tiskanih knjigah nas tudi oddalji od hektičnosti elektronskih zaslonov, ki nas vse bolj obdajajo, tudi od kaotičnosti sodobnega sveta. Branje umirja in nas vrača k bistvenim stvarem.« Koliko uspe brati njej? »Od dve do tri ure na dan že berem, kar glede na moj poklic ni tako zelo veliko. Največ berem doma, sede za pisalno mizo, sproti si tudi kaj zapišem, toda berem tudi na poti – tudi zato rada potujem z javnim prometom – ali če kje čakam; eno knjigo imam vedno v torbici. Branje mi intimno veliko pomeni, sem navdušena bralka literature, morda kar odvisnica, kar mi pa pride prav pri mojem poklicu.« Bereta tudi Tilkina dva otroka, pa enajstletna vnukinja, s katero sta se igrali knjižnico in uprizarjali pravljice. Bere seveda tudi Tilkin »vseživljenjski mož«, kot ga imenuje, in to kakovostna klasična besedila, počasi in poglobljeno. Zakaj je promotorstvo branja in navduševanje mladih za branje postalo Tilkin poklic? »Preprosto zato, ker mi intimno literatura toliko pomeni. S svojim poklicem sem se odzvala klicu v sebi, gre za res primarni poklic za nekaj. Povedati pravljico otrokom ali jim prebrati pesem ali zgodbo, pomeni deliti z njimi lepoto literature in svojo navdušenost nad literaturo. To je dejanje in dajanje ljubezni. Navdušenost tistega, ki bere ali pripoveduje, je enako pomembna kot kakovost literature, in to ne velja le pri otrocih, ampak tudi odraslih poslušalcih.«
Pomembne stvari. Zdaj pa od branja k drugim pomembnim stvarem. Tilka meni, da so pomembni »spoštovanje življenja, sprejemanje samega sebe, skrb za zdravje, družina in dom, negovanje medosebnih odnosov, ustvarjalnost in delo, poštenost, zvestoba, sočutje ... In mir, svoboda, zdravo okolje in še marsikaj.
Več v reviji Zarja Jana št. 49, 3. 12. 2019
