Brez posredovanja lokalnega vodnika bi bilo vkrcavanje na hrumečo jekleno ptico dolgotrajno. Kakšnih petnajst potnikov se nas z vso prtljago tišči v majhnem prostoru. Moj sedež je za pilotoma, ki sta prava mojstra jadranja v danih razmerah. Prebijata se skozi bele zavese oblakov in lovita ravnotežje med zračnimi tokovi. Pod mano se proti vzhodu odpirajo globoke rečne doline in strma pobočja, ki so s svojimi obdelanimi terasami kot umetniško delo. Vaba za slikarje. Kmalu preletimo Sun kosi, ob kateri se proti severu vzpenja edina cestna povezava prek prelaza Kodari do Tibeta. V Nepalu se reka imenuje Kosi. Spremljevalčeva roka mi pokaže kraj Lomosangu, kjer je bilo leta 1979 izhodišče uspešne jugoslovanske odprave po zahodnem grebenu Everesta, ki je v letošnjem maju praznovala 40 let od veličastnega vzpona. Vesela sem možnosti, da bom lahko izvedela še več o takratnem neponovljivem uspehu Slovencev v Himalaji, ko so opravili prvenstveni vzpon po najzahtevnejši smeri na najvišjo goro sveta, saj sedi ob meni vodja te odprave. In še hodila bom po poteh, ki so jih takrat prehodili oni. Bilo je kar petindvajset članov odprave, šest spremljevalcev, dvajset šerp – višinskih nosačev. Sedemsto nosačev je nosilo kar enaindvajset ton tovora. Veliko spoštovanja in ponosa čutim v srcu ob solzi minevanja, ki drsi po obrazu. Po poti spominov bom s pogledi božala takratno trpljenje in žrtvovanje vseh, ki so se nesebično predali dosegi tega zastavljenega cilja.
»Namaste!« me iz razmišljanja predrami glas postavnega in odločnega gostilničarja v Lukli. Odzdravim mu in s spremljevalcem si naročiva zelenjavni riž. Medtem se gostilničar loti izbire primernega nosača za najino pot. Pristopi plah fant, ki ima toliko let kot moj starejši sin. V temnih in sijočih očeh prepoznam veselje, da bo lahko ob trdem delu zaslužil nekaj denarja. Za manj kot osem evrov bo vsak dan nosil okrog 35 kg. In to ne po ravnem, temveč v strmine z vedno manj kisika v zraku. Predstavi se: »Sem Ram Kumar Rai!« Pripravi si tovor in že naši koraki zapuščajo čedalje bolj turistično Luklo ter se ob Dudh kosi bližajo Phakdingu. Dudh pomeni mleko, torej je to mlečna reka. V zavetju gladkih previsnih sten me prevzame skladnost barv poraščene skale in takoj za tem vklesana budistična molitev. Tako naravno in preprosto se kažejo znamenja vere. Za tem stoji čorten, majhno budistično znamenje. Vročina in dolga pot me do večera, ko pridemo v majhno vasico Jorsale, pošteno utrudita. V gostišču Budha lodge ob šumenju globoko urezane reke tik ob oknu hitro zaspim. Predam se angelu zaupanja in svoji želji po počitku.
Dokler ni sonca, je zunaj hlad. Tu ne pogrešam udobne kopalnice ali mehkih copat. Prevzame me radovednost do novih doživetij in predvsem do oblik narave, zato se brez toplega tuša na hitro oblečem in po skromnem zajtrku pohitim proti Namče Bazarju. V Namčeju je večkrat sejem, kamor iz doline prinesejo svoje pridelke in tudi drugo potrošniško kramo. Na travnati površini se pred pisanimi hišami suši zelenjava, ljudje pa se zabavajo ob trgovanju. V mestu je zelo živahno. Kopam se v prahu, ki ga dvigujejo krave in druga tovorna živina, otovorjena z vrečami žita in drugimi pridelki, ter tudi veter. Skupna vaška kopalnica mi ne diši, saj ima le mrzlo vodo, speljano s pobočja. Tam otroci in ženske perejo perilo, se umivajo in točijo vodo za gospodinjstvo.
V kraljestvu vrhov. Zjutraj je nebo kristalno in s pogledi še enkrat objamem raj, ki ga je na poseben način opisal Nejc Zaplotnik v svoji knjigi Pot. Njegov in moj pogled se ne razlikujeta, razlika je le v spolu in s tem v občutenju življenja. Na poti proti Dangbočeju me sreča veliko nosačev in tudi dve divji kozi. Z vedno počasnejšimi koraki se približujem Lobučam na 5.000 metrih nadmorske višine in izgubljam veselje do hrane. Mrzle in vetrovne doline me ne sprejmejo prijazno in moram se zelo potruditi za napredovanje. Na grebenih me vedno čaka nov val ledenih pogledov vseh mogočnih in zasneženih vrhov. »Le kaj počne ta mali človek tu, v našem kraljestvu?« odmeva v govorici vetra. Pa se ne dam! Tudi vsi, ki so bili žrtve najvišje gore sveta in imajo spominsko pokopališče ob poti, kjer hodim v tistem trenutku, se niso dali. Njihova volja je bila še močnejša od moje in, žal, usodnejša. Po neprespani noči se moji koraki počasi približujejo točki, ko mi bo v oči pogledal skalni velikan sveta. Kljub slabosti in nemoči sem vzhičena in polna sončne energije. Ob ledeniku Kumbu se povzpnemo na razgledni hrib in pred mano sta sedlo Lho La in Zahodna rama Everesta. Opis in pripoved o aktivnostih odprave leta 1979 prav na tem območju, ko je osvojila Everest po zahodnem grebenu, me zelo prevzameta. Kljub redkemu zraku so moje misli jasne in postavljam si vprašanja: »Kaj je človek v primerjavi z najvišjo goro sveta? In kje sta njegova moč in volja za premagovanje tako zahtevnih razmer? Je tvegati življenje in sprejemati trpljenje milost ali kazen? Ali zmorejo res samo izbranci in najboljši?« Odgovor zaslutim iz jasnine neba, ko mi zvok leteče ptice prekine razmišljanje. To je neustavljiva moč življenja in obudim zapisane besede Nejca Zaplotnika, ki je bil na vrhu Everesta 13. maja leta 1979, skupaj z Andrejem Štremfljem: »Sploh ni pomembno, kdo je prvi prišel na vrh Everesta, pomemben je uspeh vse odprave. Sicer pa sva s Štremfljem naredila takole: pred dvema letoma na Hidden Peaku sem bil jaz nekaj metrov pred njim, ker eden pač mora hoditi prvi. Tukaj pa sva se deset metrov pod vrhom zamenjala. To je bila čisto prijateljska zadeva, nič drugega.« Vonjam dišeč travnik in dotik Ljubezni me dvigne v naročje hvaležnosti in milosti. S tišino pogleda, žarkom spoštovanja in dihom miru gledam v oči skalnemu velikanu. Pred mano zažarijo tudi oči nosača Rama in dragocenega prijatelja, ki me spremlja z zaupljivimi koraki. Vsak zase se priklonimo Everestu. Pod fotografijo v albumu, kjer sem zavita v puhovko in glodam prepečenec, sem zapisala: »Lepo in veličastno je stati pod Everestom.«
Pred mano je že nova pot, ki se odpira proti zahodu do ledeniških jezer Gokio. Širjave pobočij pod visokimi vrhovi so zame nepredstavljive, dokler jih ne prehodim. Še bolj pa so mi nedosegljive visoke gore, kjer se preizkuša širina duha in vera človeka z največjo močjo, to je naravo. Zavita v toplo spalno vrečo se vso noč premikam sem in tja. Misli in občutki so premočni, da bi lahko odšla v stanje nezavednega. Dočakam jutro, ki je pobeljeno s snegom. Tudi danes, tako kot vsako jutro, potrebujem kar nekaj časa, da se telo privadi na nove razmere in višino.
V raju neponovljivega. Čaka me nov izziv: prelaz Čo-la na višini 5.420 metrov. Po dolgi dolini se vlečem kot megla, s težo slabosti. Pred sabo gledam Rama, kako se lahkotno dviga skupaj s težkim tovorom na hrbtu. V vzpodbudo mi je in po nekaj urah hoda začnemo strmo plezati proti sedlu. Ram se, obut v prevelike športne copate, brez nogavic in pomanjkljivo oblečen, hitro povzpne na vrh in se vrne. Meni pa v mrzlih razmerah niso dovolj usnjeni čevlji, dvojne nogavice in topla oblačila. Iz svojega nahrbtnika izvlečem rezervne nogavice in rokavice, ki mu jih podarim. Tudi toplo modro mikico veselo sprejme in obleče. Da, vrnil se je zato, da mi kavalirsko nese nahrbtnik v zahtevno strmino in me opozarja na nevarnosti. Po prečenju razoranega ledenika se pokažejo kristalno čista Gokijska jezera. »Kakšna lepota! » so moje kratke besede z oslabljenim glasom. Poledenele strmine pa nosijo svoj neminljiv ponos ob zavedanju vrednosti človeškega življenja.
Ob povratku v Luklo se poslovim od mladega nosača Rama, skoraj še otroka, in mu izročim svoje planinske čevlje. Prevzeto srečen jih ogleduje in me z iskrivim pogledom temnih oči pospremi do letala. Sedaj bo lahko kot nosač hodil še višje, bolj varno. Koraki po pobočjih Himalaje mu bodo tako dali priložnost za preživetje.
»Nepalci so srčni ljudje, visoke gore jih okrepijo,« razlagam veliko pozneje svoji prijateljici. »Naši otroci pa ne zmorejo več ceniti dobrin in udobja,« dodam. Še danes čutim Ramov hvaležni pogled in mogočnost skalnega velikana.
Objavljeno v reviji Zarja/Jana št. 31, 30. 7. 2019.
