Sredi kraja kraljuje za tako majhno naselje neverjetno velika cerkev. Posvečena je svetima Kozmi in Damijanu, zavetnikoma zdravnikov in farmacevtov. Pomislimo: to bi lahko imelo povezavo z ozdravitvami! In jo tudi ima. Cerkev je stara več kot 500 let, dostikrat je bila prezidana, tako da je na koncu nastala mogočna stavba, kakršno vidimo danes. V preteklosti so k njej oziroma na Krko romali mnogi nesrečneži, ki so si želeli ozdravitve. Nihče jih ni škropil z vodo ali nanje polagal rok. Samo ponižno so molili in prosili za boljše zdravje. Priporočili so se svetnikoma Kozmi in Damijanu in mnogi naj bi, tako pravijo stari zapisi, tudi res ozdraveli.
Čudežne ozdravitve. Ozdravitve so namreč zapisovali, a ne redno in ne vseh. Zapisovalci so si ob poročanju o posameznih primerih privoščili tudi komentarje, češ, vsega tega je čisto preveč, ali pa, ne bomo zapisali vseh, ker so nekateri primeri preveč preprosti, najbrž sploh ne gre za ozdravitve. To je bila pač njihova ocena. Vprašanje pa je, ali bi ljudje dejansko romali iz oddaljenih krajev tja prosit za zdravje, če bi imeli le kakšno malenkostno težavo. Takrat jim ni prišlo na misel, da bi se lahko tukaj vozili s kajakom ali pa v gostišču ob reki jedli slastno postrv. Prišli so le po tisto, kar je stoletja in še danes največje bogastvo: zdravje. Vseh zapisov o ozdravitvah je 745. Zadnji pripoveduje o hudi bolezni triletne ključarjeve hčerke Marušice iz Ambrusa. Ob veliki noči je zbolela, čutila hude bolečine, potem pa so se starši zatekli s prošnjami za pomoč k svetima Kozmi in Damijanu. Zapisano je, da je bil deklič 3. septembra 1747 zdrav.
Ozdravitve bi z medicinskega stališča težko ocenjevali, saj so opisi podobni temu o Marušici. Ne vemo torej, zakaj in kaj natančno je deklico bolelo. Zapisovalcem se je zdelo najpomembneje, da je ozdravela. Ozdravitve so imenovali kar čudeže. Če bi vedeli več, bi morda lahko kaj razložili z znanstveno medicino.
Kraj oziroma pokrajina ob Krki imata skrivnostno energijo, ki človeka pomirja. Zato je kar precej tudi sodobnih romarjev, ki morda prvič pridejo tja, da bi sedli v globoko senco dreves ob vodi, pojedli slastno ribico, popili kozarček rujnega in se pozabavali v družbi najdražjih. Potem pa kar naenkrat čutijo močno željo, da bi se vrnili. Pa čeprav v hladnih zimskih dneh, zgodaj spomladi, ko je vse precej razmočeno, v megleni jeseni ali pa v vročih poletnih dneh, ko tu vrvi od življenja. V vodi, v zraku in na zemlji.
Ne verjamete? Pojdite se sami prepričat. Če imate zdravstvene težave ali ne. Spokojnost, ki jo ponujajo zeleni griči s Krko, je vredna obiska. O tem smo se pogovarjali z gospodom Dejanom Pavlinom, župnikom na Krki, ki nad krajem ni niti mogel niti hotel skriti navdušenja. Enako zavzeto in toplo pa je govoril tudi o svojih faranih.
Mladega župnika Krka navdušuje. Dejan Pavlin je v župnijo Krka pri Ivančni Gorici prišel po štirih letih kaplanske službe v Kočevju, Črnomlju in Dragatušu. Tu se dobro počuti in rad dela z ljudmi. »Če se potrudimo, se sprejemamo tako z napakami kot brez njih. V župniji imamo različne skupine za vse generacije župljanov. Trudim se namenjati pozornost res vsakemu. Dostopen poskušam biti za mlade, odrasle in ostarele. Tudi starejši me, vsaj mislim, sprejemajo in kljub moji mladosti vzamejo za svojega.« O Krki ne more najti dovolj pohvalnih besed: »Krka, ki je obdana s tolikimi naravnimi lepotami in plemenitimi ljudmi, je zame biser, ki ga je treba negovati, ohranjati in zanj skrbeti. Njegovo zgodovinsko bogastvo pa kar malo pozabljamo, a je vseeno še vedno ponos kraja in ljudi. Če samo pomislimo, koliko ljudi oziroma romarjev je obiskalo kraj in župnijo!Ta biser kraja in župnije nam mora biti v ponos in hkrati blagoslov, da smo del tega.« Kakšen vtis pa je naredila nanj pripoved o čudežih? »Katerikoli dogodek iz zgodovine ima vedno močno sporočilo in spodbudo za vsakega v sedanjosti. Vernega ali nevernega. Kolikokrat se zgodi, da spomin na nekaj, kar se je zgodilo v preteklosti, zbudi željo, da se ponovi v sedanjosti! Tu mislim na čudeže, ki so izpričani in zapisani v naši župniji. Teh je preko 500. Veliko je bilo raznovrstnih ozdravljenj. Koliko molitve je bilo na tem kraju, v tej cerkvi, koliko prošenj in zahval …, vse to je bilo najizrazitejše v 18. stoletju. Verjamem, da je še vedno veliko ljudi, ki še danes izražajo prošnje našima zavetnikoma sv. Kozmi in Damijanu. To je tisto, kar mi daje veselje in dobro voljo, da z vero lahko živim vsak dan, ki mi je dan.«
Več v reviji Zarja/Jana št. 31, 30. 7. 2019.
