Veliko dela so imeli predvsem v Ljubljani z okolico, na Dolenjskem, v Posavju, v okolici Velenja in na Koroškem. V Doliču, štajerskem kraju, ki spada pod koroško občino Mislinja, sem se znašla tudi podpisana in videla, kako se je miren potok v 15 minutah spremenil v deročo reko, reka Paka pa je zavzela širino, kot je še nisem videla.
Okoli enih popoldne se je izjemno stemnilo in začelo močneje deževati, tu in tam je udarila strela, tudi v naši dnevni sobi se je poblisnilo in zakadilo, udarilo je v prednapetostno napravo, televizor je ostal cel. Nič takšnega torej. Čez nekaj časa pa iz sobe slišim mamo, ki ob odprtih balkonskih vratih vse v hiši nagovarja: »Ali slišite, kako voda premetava kamenje?«
Ali ni to nekaj običajnega, sem pomislila, in nato le pogledala skozi okno ter prisluhnila bližnjemu potoku. Nekam sumljivo glasen je bil in zvok je bil res čuden, potem pa sem zagledala, kako neverjetno narasla je voda in kako silovito teče. Šli smo na most, da si to od bliže pogledamo, in takoj sprevidela, da na mostu ne bo varno stati. Povsem spodoben potok se je v par minutah razbesnel, res neverjetno je bilo slišati, kako se ogromno kamenje vali po strugi. V tistem hipu, ko sem občudovala mogočne zvoke, je voda ubrala svojo pot ter se začela razlivati po travniku. Iz hiš so začeli kapljati vaščani, dež je ponehal, voda pa naraščala. Kar gledali smo se, mimo nas pa je zdrvel sosed, ki sem ga sprva obtožila, kam da se mu pa zdaj tako mudi. »Gotovo so ga poklicali na intervencijo!« je razmišljala mama.
Gasilsko sireno smo zaslišali čez dobrih deset minut in sosed višje ob strugi Pakinega pritoka Polenice je pozneje povedal, da so mu pripeljali nekaj vreč peska. Potem so začeli prejemati klice iz vse doline in dela jim ni zmanjkalo niti dan potem, ko sem jih dopoldne videla ob rečni strugi v iskanju velikih hlodov.
Več v reviji Zarja/Jana št. 27, 2. 7. 2019.
