Delo Jana Bizjaka ste bralke in bralci naše revije že spoznali pred štirimi leti, ko smo v Zarji predstavili turistično naselje Garden Village. Jan je s svojimi nenavadnimi zamislimi poskrbel, da so gostje svoj dopust preživljali dobesedno sredi sadno-zelenjavnega vrta. Ko pozimi v Garden Villageu ni bilo toliko dela, je za podjetje Infrastruktura Bled vzdrževal drevesa v parkih. Očitno je delo opravljal tako zavzeto, da so mu ponudili službo. »Poskrbel naj bi, da bodo blejski parki dobili nekdanji blišč. Ponudbo sem sprejel z veseljem in ponosom. Sem skoraj domačin, zato mi je mar.« Jan je prepričan, da bi morali zasaditve v turistično tako pomembnih krajih, kot je Bled, delati ljudje, ki kraj čutijo in imajo radi.
Blejski parki so bili včasih privilegij bogatih. Na začetku prejšnjega stoletja so bili blejski parki za ljudi nedostopni. Bili so v lasti lastnikov vil, urejali so jih njihovi vrtnarji, je povedal Jan, ki zadnjih nekaj mesecev proučuje zgodovino parkov. »Glavni blejski park, ki leži pod današnjo stavbo občine, je leta 1890 zasnoval dunajski krajinski arhitekt švedskega rodu Karel Gustav Svensson, leto kasneje sta vrtnarja, brata Matevž in Joža Čop, po vzoru Svenssona zasnovala še zdraviliški park.« Pomembna prelomnica je bilo leto 1938, ko je takratni župan vzel posojilo, parke odkupil in jih odprl za javnost. Tako so poleg jezera, otoka in gradu postali del blejskih znamenitosti. »Do druge svetovne vojne se je v njih zamenjalo kar nekaj vrtnarjev, po vojni so bolj ali manj ohranjali obstoječe stanje, dokler se leta 1977 vrtnar Janez Petkoš ni lotil temeljite prenove. Kar štiri leta je porabil, da je pripravil temeljit zasaditveni načrt. Izbral je veliko cvetočih grmovnic, od dreves je zasadil največ tis.« Ko so se drevesa in grmovnice ravno dobro udomačili, je na žalost prišel nov dekret.
Brez dreves jezero spodjeda obalo. V prvih letih novega tisočletja so strokovnjaki presodili, da Petkoševe zasaditve zastirajo pogled na jezero, in začelo se je njihovo odstranjevanje. »Od 800 tis jih je danes v parku mogoče še kakih 200, od 30 japonskih drenov rastejo samo še trije, o rododendronih ni več nobene sledi, tudi božjega drevca ni več nobenega. Nekaj rastlin se je verjetno tudi posušilo ali jih je poškodovalo kakšno neurje, žalostno dejstvo pa ostaja. Večino, tudi veliko cvetočih grmovnic, so načrtno odstranili.« Od leta 1992 do 2017 so v parku posadili zelo malo novih dreves. »Ta vrzel se ob jezeru danes že zelo pozna. Zaradi pomanjkanja dreves jezero na marsikaterem delu že močno spodjeda obalo. Tam, kjer rastejo drevesa, erozije skoraj ni, saj korenine držijo obalo skupaj. Zato sem vesel in hvaležen, da smo lahko lani s posluhom in na pobudo občine posadili več kot sto novih dreves, še spodbudneje pa je, da bomo zasajanje nadaljevali tudi v prihodnjih letih. Sajenje dreves rodi in obnavlja življenje, več ko sadimo, v lepšem okolju bomo živeli.«
Stare stavbe so zaščitene, drevesa pa ne. »Veliko se govori, v katero smer naj bi šel razvoj Bleda. Zame je pomembneje, kako ga ohraniti, predvsem zeleno infrastrukturo. Če stoji v kraju 150 let stara zgradba, sodi pod spomeniško varstvo, 150 let staro drevo pa redkokdo zaščiti. Rad bi, da se odnos, ki ga imajo danes ljudje do narave, izboljša. V tujini je zelena infrastruktura že enako pomembna kot običajna. Njene vrednosti so se zavedeli na žalost šele po tem, ko je že skoraj izginila. Hortikulturna urejenost pokaže odnos do kraja oziroma okolja, v katerem živimo. In če je Bledu narava podarila tako čudovito jezero, edinstveno v svetovnem merilu, in grad, moramo imeti temu primerno urejeno tudi okolico.« Jan si želi, da bi po vzoru Svenssona v osrednjem delu parka ponovno zasadili naše avtohtone rastline, ki so jih parki imeli od nekdaj, zraven pa še drevesne vrste z vsega sveta in jih opremili z informativnimi tablicami. »Še posebno pozornost in nego s sodelavci namenjamo stoletnim drevesom. Starejša drevesa so kot starejši ljudje; veliko bolj krhka in občutljiva so za večje posege in spremembe v življenju, zato se moramo njihove nege lotiti strokovno, predvsem pa z občutkom. Prav zato smo letos zaposlili tudi arborista, ki stoletnim drevesom strokovno podaljša življenjsko dobo do njihove čim poznejše končne biološke starosti.« Ko drevo nazadnje »umre«, ob njem že raste njegov naslednik.
Več v reviji Zarja št. 26, 24. 6. 2019.
