Takoj na začetku strme ulice, ki se s Tartinijevega trga vzpenja proti cerkvi sv. Jurija, je studio in hkrati tudi trgovinica, kjer zadnja leta ustvarja 27-letna Nika Domnik, diplomirana oblikovalka, ki pred tem še v sanjah ni pomislila na to, da se bo nekega dne izražala v lesu. Zakaj jo je to delo tako osvojilo, sicer ne zna povedati, je pa morda nekaj te rokodelske ljubezni podedovala od svojega nona, ki je bil zlatar. Dan, v katerem naj bi nam Nika razkazala nekaj najljubših kotičkov svojega mesta, tako začenjamo s pisanimi hiškami, ki jih ustvarja iz naplavljenih kosov lesa. Človek se težko upre srčnosti teh izdelkov. Vsaka hiška je namreč filigransko popolna miniatura. Večinoma gre za replike pravih piranskih hiš, ki jim dajejo barve in poslikava umetniški pridih, vrsta podrobnosti, kot so dimniki, vrata, polkna ali prikupno obešeno perilo na vrveh, pa že nekaj časa navdušujejo turiste. To so piranski spominki z oznako Nika's tiny house (Nikina majhna hišica) – naša gostiteljica poleg hišk izdeluje tudi ribice in vse tisto, kar jo navdihuje, vse tisto, kar je povezano s Piranom.
1. Drugačen pogled. Nikin Piran smo si najprej ogledali z vzpetine nad mestom, na kateri kraljuje cerkev sv. Jurija. Župnik že na ulici prijazno pozdravi Niko in nam dovoli, da se še pred odprtjem cerkve povzpnemo na zvonik. »Gre za najvišjo točko Pirana. Če stopnice niso prehuda ovira, se je vsekakor vredno povzpeti do vrha. V prenovljeni notranjosti zvonika je na ogled angel iz stekla, ki ga je izdelala domačinka. Občudujete lahko urni mehanizem z utežmi, ki še danes vsakih 15 minut poskrbi, da se cerkveni zvonovi slišijo v prav vsako ulico našega mesta. Piran je s te višine popolnoma drugačen. Ni pisanih ulic, od tukaj je videti samo oranžne strehe s terasami. Pogled sega vse do Hrvaške in Italije.«
2. Ukrivljeni Piran. »Večino svojega časa preživim v ateljeju. Pogosto me pred vrati počaka kakšen kos naplavljenega lesa, ki ga je kateri od domačinov pobral na plaži in se pri tem spomnil name. V poletnih mesecih v atelje večinoma prihajajo turisti, v zimskih pa se pogosteje ustavljajo tudi domačini in z menoj poklepetajo.«
Res je, tudi Pirančanom so všeč Nikine hišice. Njene prve rokodelske korake so podprli tudi tako, da so ji prinesli žago, nekaj ročnega orodja za obdelavo lesa, pa tudi prve kose naplavljenega lesa. »Imam srečo, da je Piran ves ukrivljen. Tudi če kaj narišem malce ukrivljeno, ni nič narobe,« se smeji Nika.
3. Bosonogo otroštvo. V teh ozkih, skritih in senčnih ulicah obstaja poseben svet. Nika to dobro ve, saj je tukaj preživljala svoje otroštvo. Pozna prav vse ulice, tudi tiste, ki jih imajo turisti za stranske.
4. Pot domov. Na najbolj izpostavljenem delu piranske Punte, na Rtu Madona, stojita cerkev in svetilnik, ki zaključujeta piransko veduto. To je eden redkih svetilnikov na slovenski obali. »Odkar vem zase, je svetilnik pomagal ribičem, da so našli pot domov. Gre za del Pirana, ki je najbolj izpostavljen neusmiljenim obmorskih razmeram – močnemu vetru, morski vodi in soncu, kar se zelo dobro vidi na fasadi. Všeč so mi te strukture, ki izpisujejo zgodbe o času in usodah ljudi. Ena mojih skritih želja je, da bi imela nekega dne tu notri svojo razstavo.«
5. Na tej barki je doma. Na barki Podlanica, ki je privezana v samem jedru starega Pirana, kuhinjo pa ima v krmarski kabini, smo se lahko prepričali o tem, kako sveže ribe tam strežejo. Nikin oče je prinesel »še vroč« jutranji ulov, domačini pa so že čakali na marendo. Ne more biti bolj sveže, pristno in prijetno. »Restavracija na vodi, ki je v lasti mojih staršev, je kraj, kjer poleti preživim večino svojega prostega časa. Moj oče, računalniški programer, ki je tudi ribič, pripravlja vsak dan sveže ribe, mama Katarina pa jih postreže gostom. Gre za majhno, a zelo priljubljeno restavracijo, v kateri se počutim zelo domače. Na tej barki sem doma. In kjer uživam v preprosti, a zdravi morski hrani. Čudovito je z ladijske strehe občudovati nočno vzdušje v mestu. Včasih svetijo zvezde, včasih prižgemo sveče.«
Več v reviji Zarja št. 25, 19. 6. 2019.
