Čeprav se kratkovidnost med mlajšimi od 25 let širi po vsem svetu, so najbolj prizadete razvite države Azije, središče epidemije pa je vzhodna Kitajska. V Singapurju je kratkovidnih kar 83 odstotkov dvajsetletnikov, in da bi sprejeli tudi do 2000 bolnikov na dan (večinoma otrok in najstnikov), morajo okulisti delati nadure. Od skupno petih milijonov prebivalcev Singapurja je kratkovidnih dva milijona, med njimi jih ima kar pol milijona hudo obliko kratkovidnosti.
Ali je kratkovidnost v naših genih? Ravno ko so znanstveniki že menili, da so našli gen, odgovoren za začetek kratkovidnosti, so našli še več kot sto drugih, ki so tudi krivi zanjo. Seveda bo otrok, katerega oče in mati sta kratkovidna, verjetneje tudi sam kratkoviden. Vendar so na jugu Kitajske ugotovili, da starši niso kratkovidni, njihovi otroci pa imajo izrazito dioptrijo. »Geni se v eni generaciji le neznatno spremenijo. To dokazuje, da so vzroki te epidemije okoljski. Najnovejši postopki genske analize potrjujejo, da lahko genomu pripišemo le tri odstotke primerov kratkovidnosti,« pojasnjuje eden izmed kitajskih znanstvenikov.
Ker so znanstveniki hoteli odgovoriti na vprašanje, ali imajo na Kitajskem genske predispozicije za kratkovidnost, so primerjali otroke iz Sydneyja (Avstralija) in Singapurja. Kakšna je torej razlika v okolju?
Pred 50 leti so otroci v Singapurju živeli povsem drugače. Zdaj so veliko več časa v zaprtem prostoru, kjer imajo na voljo več dejavnosti kot v preteklosti: več gledajo televizijo, igrajo računalniške igrice … Z razvojem gospodarstva se je okrepila tudi intenzivnost šolanja, otroci veliko več berejo in pišejo ter se učijo. Šolski uspeh je v vzhodni Aziji izjemno pomemben, otroci se ves čas učijo – v šoli, pa tudi po njej. Zato se Singapur pri mednarodnem primerjanju znanja tako pri naravoslovju, matematiki kot pri bralni pismenosti že vrsto let uvršča v sam vrh. Obveznost uspeha ima svoje slabosti in kratkovidnost je ena izmed njih. Prav tako lahko širjenje kratkovidnosti povežemo z intenzivnim šolanjem.
Je vzrok branje? Kratkovidnost je razširjena zlasti med študenti in intelektualci. Naše oči imajo zaradi toliko branja in opazovanja predmetov od blizu težave z vidom na razdaljo in postanemo kratkovidni. Na pomen razdalje pri pisanju in branju so opozarjali že v 60. letih preteklega stoletja. Če je otrok zgrbljen nad zvezkom, njegova glava pa je od zvezka oddaljena le 20 cm, se oči zelo utrudijo. Oftalmolog iz Francije pravi, da neprimerna bralna razdalja, sedaj pa tudi pogosto bolščanje v zaslone pametnih telefonov in tablice, od očesa zahteva drugačno vedenje, večje naprezanje. »Kratkovidnost sedaj pripisujemo podaljševanju očesa. Raziskave so pokazale, da se pri ljudeh med branjem oko podaljša, čeprav neznatno. Pri bolnikih, pri katerih se ne pojavi kratkovidnost, tega podaljševanja ni oziroma se dogaja le med branjem. Pri kratkovidnih osebah pa se morda resnično dogaja – malo po malo.«
Več v Zarji, št. 18, 30. 4. 2019
