V Sloveniji je precej raziskav o spolnem življenju mladih, o spolnem življenju starih pa ne vemo skoraj nič. Upokojeni sociolog, prof. dr. Ivan Bernik, je povsem ljubiteljsko, finančno podprt zgolj s svojo pokojnino, v dobrem letu prekrižaril vso Slovenijo in se v domovih za ostarele pogovarjal s sto ženskami, starimi večinoma okoli 80 let. V preteklem tednu je dokončal zadnjih deset intervjujev. Neutrudnega raziskovalca je odprtost starejših žensk za pogovor o seksu prijetno presenetila. »Dobil sem celo občutek, da imajo skoraj potrebo, da neznancu povedo stvari, ki jih doslej niso zaupale nikomur.«
Starejše ženske, ki so sodelovale z Bernikom, so spolno zaživele pred seksualno revolucijo, torej pred 1965. Čeprav jih ni posebej spraševal o aktualnem spolnem življenju, so mu nekatere z veseljem povedale tudi kaj o tem. Posebej tiste, ki imajo partnerja – bodisi v domu za starostnike ali zunaj njega. »Težava, ki se pojavi v starejših letih, je pomanjkanje moških. Moški prej umirajo in se tudi praviloma slabše starajo, imajo več zdravstvenih težav, zato so tisti, ki so še pri močeh, na stara leta zelo oblegani in se ženske zanje kar grebejo. Neka sogovornica mi je med pogovorom dejala, da se ji malce mudi – ker je zmenjena s partnerjem. Veste, koliko je star? Blizu 90, pa je še pri močeh, mi je dejala.«
Večina teh sto žensk je vdov in veliko so mu pripovedovale o zvezah v vdovstvu. »Presenetilo me je, da jim je drugo ali tretje partnerstvo po smrti moža prineslo veliko zadovoljstva. Domnevam, da so v drugo zvezo praviloma vstopale z nižjimi pričakovanji, v zrelih letih niso bile več tako noro zaljubljene, bile so bolj realistične, pa tudi druge skrbi takrat odpadejo in so se lahko bolj posvetile partnerju. Iz njihovega podoživljanja smrti drugega partnerja je bilo jasno, da je ta izguba še bolj boleča, saj si se s prvim partnerjem nekako izživel, veliko časa sta bila skupaj, medtem ko so bile druge zveze še precej sveže.«
Kaotična razmerja izobraženk. Med Bernikovimi sogovornicami so bile zgolj štiri z visoko izobrazbo, večina ima dokončano osnovno in poklicno šolo, vendar se je zelo veliko teh, ki so se preselile v mesta, dodatno izobraževalo v večernih šolah. Imele so precej zanimive kariere. »Izobraženke so imele praviloma bolj zapletena partnerstva in intimno življenje kot ženske z nižjo izobrazbo. S partnerji so bile bolj nezadovoljne najverjetneje zato, ker so imela previsoka pričakovanja. Me je pa presenetilo, da je večina žensk prvi spolni odnos doživela pred poroko. Takrat je bila poroka zakrament, ki blagoslovi zvezo, in se je šele potem začelo spolno življenje. No, to sploh ne drži. Med sto sodelujočimi jih je zgolj pet imelo prvi spolni odnos po poroki – na poročno noč ali kmalu potem. Druge so bile dejavne že pred poroko, je pa res, da so se praviloma s tem moškim potem poročile.«
Prvi spolni odnos. Pri prvem spolnem odnosu niso uporabljale nobene kontracepcije, tako je bil bolj tvegan, kot je danes, ko 80 odstotkov mladih v Sloveniji in drugih zahodnoevropskih državah uporablja kondom. Zaradi odsotnosti kontracepcije je bil stalni spremljevalec spolnih odnosov pred poroko strah. Zakaj so pa potem toliko tvegale? »Nekatere so rekle, da so partnerja ocenile kot zanesljivega in so spolni odnos dojemale kot investicijo. Druge pa so pred prvim spolnim odnosom pomislile: imam službo, stanovanje oziroma sobo in bom lahko poskrbela za otroka. Tak razmislek je dokaz, da se v prvi spolni odnos niso podajale brezglavo – prav zato, ker je bil tako tvegan. Ugotavljam, da so bile ženske takrat veliko racionalnejše, kot so morda današnja dekleta. Nekatere so ostale z otrokom same, in to je bilo zelo težko – tudi iskanje drugega partnerja z otrokom je bilo oteženo. Prvi spolni odnos za ženske takrat ni bil ravno užitek, ampak so se zanj vseeno odločile.«
Ne v posteljo, v vinograd! Nedolžnost so zelo redko izgubile v postelji. Gospe so povedale zanimive odgovore, kje so doživele prvi seks: na klopci v ljubljanskem parku Tivoli, na bregu Ljubljanice (bilo je čisto v redu, je zatrdila gospa!), v vinogradu na mehki travi … »Z današnjega vidika so nekatere lokacije slišati zelo romantično, a moramo vedeti, da jih je bilo pri tem početju na takih krajih verjetno izjemno strah. Bali so se staršev.« Silnih užitkov zaradi zgoraj navedenih okoliščin ni bilo. »Saj sem komaj vedela, kaj se mi je zgodilo,« so povedale nekatere. Takrat se o spolnosti ni veliko govorilo, prav tako skoraj ničesar niso vedele o menstruaciji. Bile so prestrašene, niti se o tem niso upale spregovoriti mamam. Še posebej med bližnjimi je bila spolnost in vse okoli nje velik tabu. Dekleta so se po informacije obračale bolj na vrstnice ali na starejše sorodnice, po navadi tete. Nikakor pa ne mame.
Alkohol in varanje. So v zakonu uživale v spolnosti? »Veliko jih je seks doživljalo bolj kot dolžnost. Ko sem jih vprašal, kako pogosto so imele spolne odnose, so odgovorile, da tako pogosto, kolikor je hotel mož. Same po navadi niso dajale pobude. Manjši delež žensk je doživljal spolnost kot osrečujočo. Spomnim se kmečke ženske, zelo živahne in zadovoljne, ki mi je rekla: 'Na začetku sva imela spolni odnos vsak dan, a redne spolne odnose sva imela tudi kasneje – vse do moževe smrti.' Spolno aktivna sta bila tja do svojega 70. leta. V povprečju so imeli spolne odnose tudi včasih tako pogosto kot danes, če ne še pogosteje.«
Veliko je bilo odvisno od sreče, kakšnega partnerja so ženske spoznale in kako so se z njim ujele. »Tudi današnje raziskave kažejo, in to v povprečju drži, da ženske spolnost dojemajo v kontekstu partnerskega odnosa. Za moške spolnost stoji bolj sama zase – četudi partnerski odnos ni tako zelo v redu, pa se v spolnosti ujemata, bo moški še kar zadovoljen, ženske pa ne. Če so ženske zadovoljne s partnerskim odnosom, so praviloma tudi s seksom.« Poglavitni razlog za nezadovoljstvo v zakonu sta bila pri ženskah, ki so sedaj stare okoli 80, alkoholizem in nato varanje. Zaradi alkohola ženske postopoma niso kazale več nobenega veselja za posteljne radosti, kar pa ne pomeni, da je seks z domačega urnika izginil. Nikakor, pobuda zanj je bila praviloma moška domena, možnosti, da bi šla ženska po svoje, so bile izjemno majhne. Ločitev je bila tvegana, saj si ženske niso predstavljale, da bi vse pustile za sabo: kmetijo, otroke ...
Posilstvo v domači spalnici. Posilstev v zakonu ne da ni bilo, niso jih tako dojemale. Beseda ne se v spalnici skoraj nikoli ni slišala. So se pa znale izmikati – kolikor se je dalo. Pet žensk od stotih je doživelo posilstvo, a ne v zakonu. Prijav na policijo ni bilo, zgolj živele so s to bridko izkušnjo. Tuje jim ni bilo niti spolno nadlegovanje in ena gospa je izkušnjo nadlegovanja v mladosti povezovala s kasnejšimi težavami ter nesproščenostjo v spolnosti. »Dekleta na podeželju so pogosto služile kot dekle in ena je pripovedovala, kaj vse je doživljala ob gospodarjevem nadlegovanju. To je bila težka zgodba, a takratna družba za spolno nadlegovanje sploh ni bila občutljiva. Zato so si ženske praviloma rekle, to se pač zgodi, in se s posledicami tovrstnih napadov celo nekako lažje soočale. So se pa zrele ženske ob moškem nadlegovanju praviloma znale postaviti zase in dale vedeti, kaj in do katere meje je dovoljeno. Tako da so izven zidov spalnic znale reči tudi jasen ne.«
Glavna kontracepcijska tehnika. Kar je sociologa še posebej presenetilo, je bilo število otrok v zakonu. »Čeprav te ženske niso uporabljale kontracepcije, so v povprečju imele le dva otroka! To je gotovo zopet vplivalo na užitke pri spolnosti. Prekinjen spolni odnos je bil glavna kontracepcijska tehnika. On je pazil – tako je to šlo. Poleg žensk so bili pogosto tudi moški za manjše število otrok, saj so imeli oboji izkušnjo velike družine, večina je imela najmanj pet bratov oziroma sester. Ženske so si zase želele nasprotno, saj so opažale, da njihove matere za otroke težko skrbijo, in so si za svoje potomce zamišljale odraščanje v prijaznejšem okolju. Ta silni preskok za ženske, ki so rojevale v letih 1950–1960, je osupljiv.« Bernik tako zavrača tezo, da se je vse spremenilo s tabletko. »Miselnost se je začela spreminjati že prej, potem je prišla tabletka in vse olajšala.«
Več v reviji Zarja št. 16, 16. 4. 2019.
