Ko smo se nedavno pogovarjali s prof. dr. Mihaelom J. Tomanom, profesorjem na ljubljanski biotehniški fakulteti, nas je opozoril, da plastika ni edina velika grožnja človeštvu. »Tudi kemikalije, zaradi katerih lahko organiziramo Vitranc in druge smučarske tekme, so velika grožnja vodnemu okolju in življenju nasploh,« je izpostavil sogovornik, ki se raziskovalno ukvarja z ekologijo celinskih voda. Še posebej ga je zmotilo, ko se je organizator po uspešno izpeljanem smučarskem tekmovanju pohvalil, da »so dobili boj z naravo«. »Posnetek trosenja soli in umetnih gnojil je šel po svetu in odzivi ne bodo spodbudni. Minister za znanost in izobraževanje pa veselo maha z zastavo. Izobraževanje in ozaveščanje v deželici pod Alpami. Kaj je že to?« je zapisal ob tem Toman.
Kruha in iger? Saj še pomnite? Ob zaključku zimske športne sezone je bilo slišati vprašanje, ali bi moral biti dan, ko se v Planici odvijajo smučarski skoki, dela prost. O posledicah takega dogodka na naravo ni bilo zaslediti ničesar. Toman ugotavlja, da si ljudje želijo »kruha in iger« celo na račun zdravja in uničenega okolja. Oziroma večina na to žal ne pomisli. Tisti, ki bi lahko ukrepali, to ignorirajo. »Sol v vodi v preddverju Triglavskega narodnega parka nima kaj početi,« je nedvoumen Toman, a kaj ko so vsi njegovi dopisi zaman.
Gnojila, ki selekcionirajo vrste. Kako torej organizatorji najelitnejših smučarskih tekmovanj na večjih smučiščih dobijo boj z naravo in ustvarijo sneg sredi spomladanskih temperatur? »Odgovor je: s kemikalijami, ki so za naravo, rastlinstvo, vodna okolja in posledično za človeka, ki pije s solmi in hranili obremenjeno vodo, pogubne. Najpogosteje se za urejanje smučarskih prog uporabljajo mineralne soli za utrjevanje snega, ki so dejansko gnojila, saj vplivajo na rast rastlin in obenem selekcionirajo vrste. Gre za vpliv na rastišče, na habitate različnih vrst, in meni edina poznana raziskava iz Švice je pokazala, da se vrstna pestrost v takih okoljih, kjer se proge utrjuje, zmanjša za več kot deset odstotkov,« poudarja Toman. »Mnogi bodo rekli, da to pa res ni nič pretresljivega. A če pomislimo, da se to dogaja v občutljivih gorskih in sredogorskih okoljih, je to skrajno skrb vzbujajoče.«
Kako so slane mariborske lisičke in vitranski gladiatorji? »Najpogostejše kemikalije, ki se jih uporablja za urejanje smučišč, so sulfati (soli), kloridi (soli, značilne za morja), kalcij in natrij. Njihova povečana koncentracija se ob koncu zimske sezone znajde v pomladnih izcednih vodah s smučišč, ki praviloma odtekajo v površinske ali celo podtalne vode. Proge za nameček utrjujejo z ureo in gnojilom NPK (kmetje dobro vedo, zakaj ga potrebujejo, saj vpliva na rast rastlin in povečan hektarski donos) ter s tonami (!) soli.« To smo tudi letos lahko videli na Vitrancu in na snežnem stadionu v Mariboru. »Sol so ročno trosili iz velikih posod, kot da sejejo žito na njivi. Ponosno, češ pri 15 stopinjah imamo leden sneg. A kaj bo, ko bo sneg odlezel in bodo hranila na travišču Vitranca in snežnega stadiona? Kaj bo s solmi v vodi, v povirnem delu Save Dolinke in v podtalnici Maribora? Bomo dobili soljeno vodo iz pipe? Voda, ki spomladi priteka z utrjenih smučišč, je po vseh klasifikacijah onesnažena voda z večjo vsebnostjo soli,« je opozoril sogovornik.
Več v reviji Zarja št. 15, 9. 4. 2019.
