Raziskave so že pred časom potrdile, da moč – politična, finančna, kakršnakoli – spreminja človeške možgane. Na slabše. Tole je povzetek: dlje ko ste na oblasti, manj imate empatije, manj stika z realnostjo, bolj ste osamljeni, postajate vedno slabši človek. Znanstvenikov pravzaprav niti ne potrebujemo za to spoznanje. Ki sploh ni novo, saj je že britanski politik, zgodovinar in pisec lord Acton (1834–1902) nekomu v pismu napisal: »Moč kvari in popolna moč popolnoma pokvari.« Pa že on je s tem povzemal druge pisce. (»Veliki možje so skoraj vedno slabi ljudje,« je še dodal.)

In zdaj naj dvigne roko tisti, ki ob tem ni takoj pomislil na svojega šefa.

O predsednikih in makakih. In sta tako dve francoski Heleni, filmarki in avtorici Hélène Fresnel in Hélène Risser, spoznanje o kvarnem vplivu moči pokazali in dokazali na primeru nedavnih francoskih predsednikov Sarkozyja in Hollanda ter trenutnega Macrona. Vsi trije so med političnim vzponom obljubljali, da bodo novi! drugačni! boljši! predsedniki, ko pa so mehko pristali v Elizejski palači, so se spremenili. In niso bili nič boljši ali bistveno drugačni od predhodnikov. O njih v filmu Ali oblast škoduje možganom govorijo njihovi bivši sodelavci, besedo dobijo tudi znanstveniki, med njimi etolog (raziskovalec živalskega vedenja), ki se ukvarja z makaki. Hecna stvar, opice se obnašajo zelo podobno kot predsedniki, se je pokazalo. Ker se tudi opicam na oblasti, ko postanejo alfa samci ali samice, spremenijo možgani. Neki Sarkozyjev dolgoletni prijatelj na vprašanje, kdaj se je pri predsedniku Sarkozyju začela sprememba, odgovarja: »Sveti duh se je spustil nanj pet do osmih na dan volitev, razodel pa se mu je pet čez osem, ko ga je poklical George Bush.« Videl sem, kako se je spremenil, vzdihne drugi, »oziroma se ni več sestavil nazaj«.

»Ko ste izvoljeni, se vse spremeni …, vsa država stoji za vami,« pojasnijo znanstveniki. »V trenutku se spremenite. Nič ni več enako.« Tudi opicam se ne godi nič bolje kot francoskim predsednikom: »Ko postanejo alfa samci, jim ni treba več paziti na vedenje, ker vedo, da jih nihče ne more kaznovati.« No, majhna razlika je – predsednike lahko kaznujejo volivci, zato sta dva od nastopajočih v tem dokumentarcu že bivša predsednika, tretjemu, Macronu, se pa – sodeč po raziskavah javnega mnenja – tudi slabo piše. Ko so snemali film, je bil na oblasti šele nekaj mesecev, pa je nekdanji sodelavec že lahko povedal: »Vsi pravijo: izjemno hladen je. Izjemno neizprosen. Bojijo se ga ministri. Bojijo se ga poslanci.«

Oblast jim stopi v glavo, se strinjajo sodelavci vseh treh predsednikov, oblast jih (iz varnostnih razlogov) spreminja v zapornike, ki nimajo več stika z resničnim življenjem, oblast je, so si edini, skrajno škodljiv »koktajl moči, stresa in osame«.

In potem, adijo, pamet.

Več v Zarji, št. 13, 26. 3. 2019