Kmalu po tistem, ko sem prebrala knjigo, me je poklicala prijateljica in mi povedala, da ji je umrl mož, približno tako nepričakovano, kot je umrl partner Sheryl Sandberg. Le da ni imel 48 let, ampak 80, tudi majhnih otrok ni bilo, bil je namreč že dedek. Skupaj sta živela več kot 40 let. So bolečine obeh žensk primerljive? Jih je sploh smiselno primerjati? Kakšne so razlike med duševnimi ranami, ki jih povzroči posilstvo, naravna katastrofa, množični morilec, neozdravljiva bolezen ljubljenega otroka, izguba službe, ki lahko človeku pomeni sploh edino, kar ga drži pokonci?
Ko se je Cheryl znašla v kaotičnem vrtincu bolečin, strahov in zelo realnih skrbi, ali bo sploh še kdaj približno normalno živela, ji je pisala znanka, stara nekaj čez šestdeset let. Moža je izgubila pred nekaj leti, njena prijateljica celo pred desetletjem, vendar niti ena niti druga nista imeli občutka, da je čas ublažil bolečino. »Naj se še tako trudim, se ne morem domisliti niti ene stvari, ki bi ti lahko pomagala.« Verjetno je imela celo dober namen, a je v mladi vdovi zatrla vsako upanje, da bo kdaj bolje. Na srečo je poklicala prijatelja psihologa Adama Granta, univerzitetnega profesorja, ki je soavtor knjige možnost B. Ta ji je pomagal prebroditi najhujše.
Pasti treh P-jev. Oba avtorja sta v knjigi omenila spoznanja na desetine drugih avtorjev, ki se ubadajo z izgubami in žalovanjem. Psiholog Martin Seligman je na primer po desetletjih preučevanj ugotovil, da nas pri okrevanju ovirajo trije dejavniki, ki se začnejo na P – prvi je Prevzemanje krivde za nesrečo, drugi je Posploševanje, kar pomeni, da bo dogodek kvarno vplival na vsa področja našega življenja, in tretji je Permanentnost – da bomo posledice čutili za vselej. Če jim podležemo, se znajdemo v kaosu brezperspektivnosti in depresije.
Prvi P vsi zelo dobro poznamo, saj se za mnoge reči, na katere nimamo vpliva, divje obtožujemo. Sheryl si ni mogla odpustiti, ker je šele po nekaj urah ugotovila, da njenega Dava ni. Našla ga je v telovadnici v lužici krvi. Oživljanje ni pomagalo. Če bi ga iskala prej, bi preživel, se je žrla mlada vdova. Pomagalo ni niti spoznanje, da je prišlo do srčnega zastoja in da je bil v trenutku mrtev. Nesrečni P je deloval naprej v smislu – gotovo je imel že prej kakšne simptome, in če bi jih opazila, bi bil gotovo še živ … Spominjam se prijateljice, ki ji je umrla odrasla hči zaradi tumorja v glavi. Smrt ni bila nenadna, a se je nesrečna mati do svoje smrti obtoževala, da je kriva za tumor, saj sta imeli s hčerjo hudo krizo, ko je ta prekinila študij in se poročila. »Preveč sem pritiskala nanjo,« se je ničkolikokrat razjokala.
Hudo je, če se proti človeku v stiski zarotijo vsi trije P-ji. Drugi je precej realen, če namreč smrti ali kakšni drugi nesreči sledijo finančna katastrofa, prepiri, prekinjeno šolanje, izguba ljubečih odnosov – je kriza seveda realna. Sheryl finančnih težav ni imela, obkrožali so jo ljubeči in razumevajoči ljudje, družina, prijatelji in celo šef Facebooka, ki ji je blagohotno odpuščal službene kikse, a je bilo vseeno zelo hudo. Kako se izvlečejo tisti, ki takšne podpore nimajo? Marsikoga reši pred zlomom zavedanje, da je treba poskrbeti za otroke.
Zelo nadležen je lahko tudi tretji P – da ne bo nikoli bolje in da so posledice nesreče večne. Pismo znanke, ki je Sheryl tako potrlo, to potrjuje – nekateri se namreč nočejo ali ne morejo izvleči iz krize. Sčasoma je spoznala, da bo svojega Dava večno ljubila, vendar sodi v plan A, ki ga ni več. Zdaj je na vrsti možnost B, zanimivo in zelo spodbudno je, da mnogi, ki jih je doletela izguba ali nesreča, zaživijo novo in bogato življenje. S svojimi izkušnjami uberejo drugačno pot in pomagajo drugim v podobni nesreči, o čemer tudi nenehno pričajo naše ženske leta.
Naženi slona iz sobe. Slon v trgovini s porcelanom je prispodoba, ki jo poznamo vsi, slon v sobi, kjer visi v zraku tema, o kateri je težko govoriti, pa ni tako razumljiv. Čeprav je težak – kot slon. Pojavi se, ko je nekdo izmed nas v hudi stiski ali pa smo kaj hudega doživeli sami, pa nihče ne ve, kako začeti pogovor o tem. In – ali se sploh pogovarjati. Ko se je Sheryl vrnila v službo, ji je nekdo kar s sosednjih tekočih stopnic zavpil »moje sožalje«, približno tako, kot rečeš živijo. Najbrž si je oddahnil, ker je opravil nujno vljudnost brez neposrednega soočenja, Sheryl pa je to doživela kot zbodljaj v srce in hudo netaktnost. Zavedala se je, da je vzdušje v sejni sobi napeto, ko se je prvič po pogrebu pojavila v službi; kaj pričakuje, da ji bodo rekli? Zakaj je ne vprašajo, kako ji je? Tudi sama je velikokrat doživela, da z ljudmi, strtimi od žalosti in skrbi, ni znala vzpostaviti dialoga. Lastna žalost jo je naučila, da ni treba varčevati z besedami, vsekakor pa je pametno poiskati prave. Nekateri se zares nočejo pogovarjati o svojih strahovih, a taki so bolj redki. Večina si želi pravega pogovora. Ko je Sheryl srečala prijatelja, ki je pred leti zbolel za degenerativno boleznijo in pristal na vozičku, grozila mu je smrt, ji je prišlo na misel, da ga ni nikoli vprašala, kako je, kako živi. In ga je. Zahvalil se je za vprašanje in potem precej obširnemu omizju razložil svojo diagnozo in svoje strahove. Ko je odhajal, jo je objel. Slon je bil izgnan iz sobe in po tistem nikogar, ki je bil prisoten, ni bilo več strah pogovora s človekom, ki nima skoraj nobenega upanja več.
Več v reviji Zarja št. 11, 12. 3. 2019.
