Do leta 2014 je bila neprekinjena nevrološka pomoč bolnikom v Sloveniji organizirana le v štirih ustanovah: v UKC Ljubljana, Splošni bolnišnici Celje, UKC Maribor ter Splošni bolnišnici Novo mesto. Nevrologov je že dolgo premalo, medtem ko se število bolnikov povečuje. Ker je težko pričakovati, da bo nevrologov v kratkem toliko, kolikor bi jih potrebovali po vseh slovenskih regijah, je bila zamisel o organizaciji TeleKapi nadvse dobrodošla.
TeleKap naj bi delovala kot svetovalni center z visoko usposobljenimi strokovnjaki, ki bi na telekonferencah pomagali zdravnikom po vsej Sloveniji, da bi bolniki pravočasno dobili pravo pomoč. Kot je znano, je za bolnika, ki ga zadene kap, čas izjemnega pomena. Od hitrosti pomoči je namreč odvisno, ali si bo opomogel, kakšne posledice bo imel (lahko jih skoraj nima) in kako hitro se bo pozdravil. Nevrologi iz centra TeleKap v UKC Ljubljana (konzultantni) naj bi namreč po videopovezavi ocenili stanje bolnika na drugem koncu Slovenije in svetovali zdravniku, kako naj mu pomaga. S tako imenovano trombolizo, raztapljanjem strdka, bi lahko nato preprečili najhujše. Dostikrat si bolnik po tem popolnoma opomore.
S TeleKapjo se je tudi v Sloveniji začelo obdobje telemedicine, torej zdravljenja s svetovanjem na daljavo, kar poveča možnost za preživetje in zmanjša travmo za bolnike, ki doživijo akutno možgansko kap, in sicer kjerkoli v naši državi. S tem oskrba bolnika ni nič slabša, kot če bi se dejansko znašel na nevrološki kliniki. Poleg tega je najboljši nevrolog lahko dostopen tudi bolnikom širom po državi. Samo tri bolnišnice imajo enoto za možgansko kap (Maribor, Ljubljana, Celje), dve bolnišnici celo sploh nimata nevrologa (Brežice, Trbovlje), za prebivalce tega območja je TeleKap torej še posebej pomembna.
Širokopotezno zastavljeni načrt se je začel uresničevati kot nacionalni projekt preko ministrstva za zdravje in tudi z evropskim denarjem, vendar pa je doslej intravensko trombolizo dobilo manj kot tri odstotke bolnikov, ki bi jo potrebovali, je na sekciji za možgansko-žilne bolezni pri Slovenskem zdravniškem društvu povedala prof. dr. Bojana Žvan, ki je na nevrološki kliniki začela vzpostavljati center za TeleKap in je delala tam vse do nesrečne zgodbe z dr. Ivanom Radanom, njenim podrejenim zdravnikom. Zaradi obtožb zoper njega so prof. Žvanovo razrešili s položaja predstojnice oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo, poleg tega pa še z mesta vodje TeleKapi. Projekt TeleKap tako od 20. aprila lani vodi predstojnik kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo (KO VNINT) nevrološke klinike UKC Ljubljana prof. dr. Fajko Bajrović. Iz službe za stike z javnostjo UKC Ljubljana so nam na vprašanje, kaj se dogaja s TeleKapjo danes, odgovorili, da vsi podatki »kažejo na uspešnost projekta« (celoten odgovor v okvirju).
Konzultanti so obupno nesposobni, pa trdijo v regijskih bolnišnicah. Zdravniki iz regionalnih bolnišnic, ki sodelujejo s centrom v Ljubljani, se pritožujejo, da so konzultanti v Ljubljani premalo usposobljeni. Projekt, kakršnega imajo tudi nekatere druge evropske države, zahteva stalno usposabljanje vsega osebja. Govorilo se je (na voljo je tudi dokumentacija), da svetovalci v Ljubljani priporočajo trombolizo pri bolnikih, ki je ne potrebujejo oziroma za katere je celo nevarna (zaradi tega naj bi umrl bolnik v novogoriški bolnišnici), ne dobijo pa je tisti, ki bi jo resnično potrebovali.
Očitno so na nevrološki kliniki s tako delujočo TeleKapjo popolnoma zadovoljni, navkljub negodovanju nekaterih bolnišnic, ki so se vanjo vključile. Govorilo se je celo, da s centrom v Ljubljani ne bodo več sodelovale, da je treba TeleKap ukiniti (ker naj bi bilo prejšnje zdravljenje kljub slabši dostopnosti nevrologov boljše) in celo da je treba zbrati primere neustreznega zdravljenja ter dati tožilstvu predlog za kazensko ovadbo. A je ostalo le pri besedah in v korist bolnikov še sodelujejo z ljubljanskim centrom. Kakor je povedala prof. Žvanova, je projekt, kot deluje danes, vzpostavljen le do ene tretjine. Že center v UKCL ni organiziran tako, kot bi moral biti. Celotna organizacija nacionalne mreže ni vzpostavljena ne po evropskih ne po ameriških smernicah. Nima registra bolnikov, ki so jih obravnavali v okviru TeleKapi, zato tudi nima povratnih informacij. Kar pomeni, da so zatrjevanja, ki so jih poslali nam, bolj ali manj iz trte izvita. TeleKap nima nacionalnega koordinatorja, nima vodij v bolnišnicah, ki so vključene v projekt, nima vodilnih medicinskih sester, nima programa za usposabljanje in izobraževanje za vse, ki sodelujejo na pomembnih mestih v okviru mreže, prav tako nima vzpostavljenih kazalnikov kakovosti. Vse to morda zveni precej birokratsko, vendar je za bolnike življenjskega pomena. Od naštetega je namreč odvisno izboljšanje ali pa poslabšanje njihovega zdravstvenega stanja, lahko je celo smrtno nevarno.
Več v reviji Zarja št. 11, 12. 3. 2019.
