Ne pustite se zavesti resnim obrazom na fotografiji, to je samo službena drža, ki gre skupaj z njihovim delom, petjem na pogrebih, sicer pa so pevci moškega zbora Ob slovesu zelo zabavni gospodje, ki se veliko smejijo. Pozabila sem jih vprašati, ali kdaj pojejo tisto Še n'kol se nismo tok smejal. Škoda.

Njihovo delo niso samo pogrebi, zapet pridejo tudi na poroko, na rojstni dan ali drugo slavje. Res pa je, priznajo, pogrebov največ. Da imajo žalostno delo? Še malo ne, se uprejo. »Naš poklic ni gledati žalostne ljudi, naš poklic je peti,« pravi eden. Že, se ne vdam, ampak ob petju morate gledati žalostne ljudi. Ah, odmahne drugi, »saj niso vedno žalostni. Prvi trije mogoče še, v drugi vrsti se pa že pogovarjajo.«

Pogrebi, se je pokazalo, niso nujno jokave zadeve. Zanimive, to pa vedno.

Vsi so prihajali. Igor Novak, prvi in drugi tenor, Marjan Kraševec – Čarli, drugi tenor in bariton, Rasto Mencinger, bariton in bas, pa basist Janko Novak so si nadeli ime Ob slovesu. »To je ad hoc ime,« pojasnijo. »Če gremo pa kam nastopat, rečemo, da smo Fantje v hrib obrnjeni. Neko ime pač moraš imeti. Vedno smo veljali za 'operne', vedno so obstajali 'operni' in oni drugi.«

Najprej so bili, pred štiridesetimi leti, Operni oktet – Janko Novak je bil takrat že zraven –, potem so se menjavala imena in pevci. »Jedro je bilo iz opernega zbora ali opernih solistov. Takrat so bili recimo trije basi, preostale glasove pa sta pokrivala po dva. To so bili ljudje kot na primer znana brata Gašperšič, ki sta pela pri Koroškem akademskem oktetu, zdaj sta že pokojna, pa recimo baritonist Anton Prus, ki je bil solist ljubljanske Opere, nekaterih pa ne bi niti imenovali, ker so danes pomembni ljudje, a ko so študirali, so radi postrani še kaj zaslužili, potem smo pa mi počasi kapljali zraven.« Igor Novak, ki je prišel zadnji, je z njimi že petindvajset let. »Najstarejši člani so se še s tramvajem vozili. Letali so z avtobusa na avtobus,« pravijo.

Zdaj so pa tako ali tako vsi pogrebni sestavi kvarteti, tako moški kot ženski. Zakaj? Zato, da gredo lahko vsi z enim avtom, pravi eden. En človek, en glas, reče drugi. Da se denar razdeli na manj delov, vprašam jaz. Ne, rečejo, ne zato.

Kje so tiste stezice. Zdaj sta dva že upokojena, prej sta pela pač ob službi. Res pa je, da so bile včasih službe drugačne. Pevci iz opernega zbora se niso dali motiti, se spominja Janko: »'Ob enajstih moram iti, imam pogreb,' pa jih je šest vstalo in odšlo z vaje. A se zaradi tega nikoli nikomur ni nič zgodilo.«

Trije člani že dvajset let živijo le od petja. »A zadnje čase se je zelo zaostrilo,« vzdihnejo. »Včasih smo bili zelo zelo iskani. Praktično po vsej deželi smo nastopali. Trije smo bili vedno na razpolago, potem smo pa že še koga dobili zraven, da smo lahko peli kot kvartet.« Ko jim je šlo dobro, so imeli povprečno štirideset nastopov na mesec, v zlatih časih tudi več kot sedemdeset.

Zlati časi so se končali pred kakšnimi desetimi leti. Ne, ni bila kriva gospodarska kriza: »Ekonomska kriza se tu ne pozna, ponudba se je povečala! Vsak, ki je prišel mimo, si je rekel, oh, tu se pa da zaslužiti! Mi smo pa nekontrolirano dajali izjave, da nam pravzaprav ni hudega, in tako so začeli prihajati drugi, kar naenkrat je bilo polno takih, ki bi radi peli, mi smo pa počasi izgubljali teren. Bili smo tudi med tistimi redkimi, ki niso tvorili sestrskih skupin. Ker pač ne moreš biti ob istem času na dveh koncih in mi nismo ustanovili še ene skupine, da bi šla drugam pet. Dela je bilo dovolj za vse. Zdaj pa vidimo, da je bila morda napaka, da nismo poskrbeli za nadomestne pevce.«

Na Žalah, kjer imajo pogodbo, nastopajo vsak drugi teden – v vmesnih tednih pojejo drugi – tisti, ki hočejo prav njih, pa si jih lahko naročijo na njihovi spletni strani. »Velika večina tistih, ki nam dajejo delo, sploh ne sliši, kako dobro je odpeto, zanje je pomembno le, da je stvar opravljena. Zdaj ni več pomembno, ali si kdaj vsaj od zunaj videl opero ali glasbeno šolo. Briga jih,« potoži eden. »To je biznis,« grenko pristavi drugi.

Povabijo jih tudi iz drugih krajev Slovenije, saj se glas o njihovem petju širi od ust do ust. »Ves čas smo v nizkem štartu,« pravijo. »Mi smo bili vsi rekrutirani iz dobrih zborov, opere, oktetov, tako da ima vsak dobro pevsko osnovo. Poučevali so nas dobri dirigenti, fantje so obiskovali tudi ure petja pri priznanih profesorjih na glasbeni akademiji. Nismo po župi priplavali. Vsak je nekaj prinesel s seboj. Mi zvenimo. To je zato, ker smo skupaj. Vajeni smo drug drugega.«

Še na dopust hodijo posamično, nikoli vsi hkrati. Konkurenca takoj izkoristi praznino. »Nekoč smo rekli, avgusta ne pojemo, potem je seveda pel nekdo drug in je trajalo še ves september, da smo spet prišli zraven. Takoj se nekdo ugnezdi. Ne smeš popustiti, niti za sekundo ne!«

Vse mine. Desetletja nastopanja na pogrebih … ali to na psihi pušča posledice? Ne več, pravijo. In se režijo. Ampak potem, resno: »Na začetku v krematoriju niti kljuke nisem hotel prijeti, ko smo vstopali. Kar s komolcem sem odpiral. Zdaj pa okrog trupel hodim s sendvičem v žepu,« pravi Čarli. »Naj vsak govori zase, mene dostikrat zadene,« vskoči Rasto. »Marsikaj se zgodi. Nekateri ljudje so zelo duhoviti, o smrti vedo več kot drugi – da smrt pravzaprav ni žalosten dogodek, temveč nekakšen logičen zaključek življenja. Nekateri so zelo optimistični, eni tudi verjamejo v različne oblike posmrtnega življenja. Zgodbe te še vedno zadenejo. Spomnim se zgodb, ki so čisto nore, o ljudeh, ki so jih povozili vsi režimi, od prvega do zadnjega. Od predvojnega, vojnega, pa rdeči, beli, zeleni, rjavi, potem je prišel v Švico in tam so ga tudi povozili …« Drugi se spomni ženske, ki je pokopala tri može in vse otroke. Veliko norih zgodb je, se strinjajo. »Najhuje je, kadar umre otrok … ali mlad človek. Seveda te zadene, saj nismo iz železa. Sicer je pa veliko humorističnih vložkov.« Te zvečine prispevajo govorniki, ki znajo klatiti hude neumnosti. »Včasih si do krvi pogrizemo ustnice, da se ne bi smejali,« pravi Čarli. Igor pristavi: »Ko se ljudje čudijo, kako zdržimo, rečem, vzemi si čas kakšen dan, ko je na primer šestnajst pogrebov, in pojdi na vseh šestnajst, pa boš videl, kako zanimivo je.«

Več v Zarji št. 9, 26.2.2019