Tekst: Stane Mažgon, foto: Iztok Dimc
Diego Barrios Ross ima, kot pravi, dve domovini. Rodil se je v Venezueli in tam odraščal, leta 1992 pa se je priselil v Slovenijo. V Ljubljani je končal študij opernega petja in danes je priznan glasbeni pedagog. Caracas, kjer je živel, je velikanska metropola, a se je odlično znašel tudi v Sloveniji. Slovenščino govori tekoče, z latinskim naglasom. Brez pretiravanja lahko napišemo, da je slovenski domoljub, saj je bolj kot večina Slovencev navdušen nad vsem, kar imamo. Ljudje so prijazni, narava je čudovita, priložnosti za delo pa veliko, navdušeno pravi. A navezan je tudi na svojo nekdanjo domovino in natančno spremlja tamkajšnje napeto politično dogajanje. Po dolgem in mučnem obdobju, ko je država tonila v notranje konflikte, je opozicijski voditelj Juan Guaido zahteval odstop dosedanjega socialističnega predsednika Nicolasa Madura. Barrios Ross je v stikih s sorodniki in prijatelji v Venezueli, zato je njegov opis tamkajšnje situacije dragocen za razumevanje razmer. Kot pravi, ni politični analitik in ne želi ocenjevati, kakšno je razmerje med tujimi silami, ki podpirajo Madura ali opozicijskega voditelja. Jasno pa je, da rešitve notranjih težav v Venezueli ne bodo niti hitre niti preproste tudi zato, ker je država vplivno območje velesil. Predvsem pa je milijone ljudi porinjenih v negotovost in hudo pomanjkanje, borijo se s korupcijo in kriminalom, bežijo v tujino. Tržišče ne deluje, v državi vladajo lakota, pomanjkanje osnovnih živil, da o zdravstveni oskrbi ne govorimo.
Razdeljena dežela. Kako globoka in zapletena je sedanja kriza v Venezueli, še bolje razumemo iz besed sogovornika, ki je tam doživljal boljše čase. »Prebivalci Venezuele se že dolgo borijo z revščino. Revni ljudje so jo podedovali iz kolonialnih časov, prav tako, kot je bogastvo podedovala le peščica ljudi. Ljudi so ropale vse oblasti po vrsti, kraja pa se je še povečala z gospodarsko tranzicijo, ki jo je prinesla nafta. Velikanski priliv denarja iz tega naravnega vira pa so si vedno znova prisvajale elite. Živel sem v družini, ki je pripadala srednjemu sloju, v bloku, čisto blizu nas, je bilo že območje favel. Z leti so se socialne razlike le še poglabljale. V moji mladosti je bilo revnih kakih 40 odstotkov prebivalstva, pozneje vedno več.« A njegova družina je bila dovolj ambiciozna, da je njega in brata dala v zasebno šolo, ki so jo vodili jezuiti. »Ti so nam skušali posredovati socialni čut. Hodili smo na podeželje, da bi videli, kako Indijanci živijo v revščini. Bil sem zelo razdvojen, ko sem videl krivice in težave tamkajšnjih prebivalcev. Poleg tega sem doživljal poniževalen odnos, ki so ga imeli premožnejši do revnih ljudi. Nečloveško, brez sočutja …, tudi v moji družini ni bilo drugače. Mojim ni bilo všeč, če sem imel prijatelje iz revnih okolij. Takoj so začutili nekakšno nevarnost.«
Kljub temu je bila Venezuela še pred nekaj desetletji skoraj sanjska dežela. Obiskovali so jo turisti, denarja je bilo dovolj v obtoku. »Danes je težko verjeti, a iz Venezuele smo v časih, ko je bil bolivares stabilen, za vikend potovali v Miami, torej v ZDA, po nakupih ali na zabave. Za to ni bilo treba biti zelo bogat. Premožnejši so si lahko privoščili še veliko več. Ob koncu tedna smo odšli v naše obmorske kraje in po nakupih v brezcarinske cone. Danes je vse to skoraj neverjetno.«
Še v smeteh ni več hrane. V zadnjih letih so se razmere izrazito poslabšale. Barrios Ross s svojci komunicira po internetu ali telefonu. »A le če imajo tistega dne elektriko.« Te pogosto zmanjka. Včasih za osem ur, včasih za 48. Oskrba je propadla, podobno primanjkuje vode. Zelo hudo je pomanjkanje zdravil. Ljudje, kot mu povedo domači, umirajo celo zaradi obvladljivih bolezni. »Mami pošiljamo iz Evrope zdravila za pritisk, ki jih za zdaj še lahko prejme po pošti.« Nestrpnost med ljudmi je zelo velika, sovražnost se stopnjuje. »Zgodi se, da te na ulici ustrelijo, zato da bi ti vzeli čevlje. Lokalnega denarja ni v obtoku, tudi prihrankov ne moreš dvigniti, saj največkrat tudi v banki ni gotovine. Vzporedna valuta so ameriški dolarji, z njimi se plačuje v zasebnih trgovinah, pri zdravnikih. A tudi tisti, ki imajo morda neki vir denarja oziroma dolarjev, si zdaj, razen v zasebnih trgovinah z astronomskimi cenami, ne morejo skoraj ničesar kupiti.« Sogovornik pretreseno pove: »Tako hudo je postalo, da so ljudje včasih brskali po smeteh in iskali hrano. Zdaj tega ne počnejo več, ker vedo, da je tam ne bodo našli. Kot rečeno, ima moja mama srečo, da ji pomagamo iz tujine. Njena sestra živi v Madridu, moj brat je ekonomist in dela v Dominikanski republiki. Kljub denarju, ki ji ga lahko pošljemo, ne more kupiti niti osnovnih živil, toaletnega papirja in drugih potrebščin. V Venezueli ni niti koruzne moke, ki je osnova vseh obrokov.«
Kot pravijo sorodniki, zdaj Maduro organizira pomoč v obliki paketov za revne družine. Ti prihajajo iz Mehike, vendar so v njih izdelki zelo slabe kakovosti in razdeljevanje ni redno ali pa se iz tega ali onega razloga ustavi kje na meji. V velikih mestih, kot je Caracas z dvema milijonoma prebivalcev, je življenje zelo zapleteno, na podeželju je težko na drug način, saj njih ne doseže nobena pomoč. Vsak dan je boj za preživetje. Zdaj se ljudje organizirajo v nekakšne komune tako, da skupaj kuhajo iz sestavin, ki jih imajo na voljo.
Nov kaos zaradi velikih? Še ena od hudih težav: številni nasprotniki režima so v prenatrpanih zaporih. Kakšne so razmere v njih, si lahko le predstavljamo. Maduro ima največ političnih zapornikov v zgodovini Venezuele. Po drugi strani pa še nikoli ni toliko ljudi bežalo iz države. »Venezuelska migracija je največja v zgodovini Južne Amerike. Državo je v zadnjih treh letih zapustilo od dva do tri milijone ljudi. Samo čez mejo s Kolumbijo jih gre od 30 do 40 tisoč na dan. Ljudje bežijo pred lakoto in nasiljem. Kolumbija sprejema begunce, saj je bila pred nekaj leti situacija obratna in so ljudje bežali v drugo smer.
»Venezuela je država, v kateri so se moji prijatelji nekoč čudili dejstvu, da je bil bencin cenejši kot mineralna voda. Tako je bilo, brez pretiravanja. Danes Venezuela bencin uvaža, saj je naftna industrija povsem propadla.«
Več v reviji Zarja št. 9, 26. 2. 2019
