Sanremski festival je velikanski projekt. Pet dni televizijskega šova, ki traja vsak dan kakih pet ali še več ur, če mu prištejemo segrevanje motorjev z uvodnimi oddajami in poročanji iz prestolnice zabavne glasbe. Za festival pogosto pravijo, da je prerez ali, še bolje, preslikava celotne države in stanja v njej. Na svoj račun morajo priti vsi: tradicionalisti in modernisti, mladi poslušalci (ti so zelo pomembni, da gledanost ne bi upadla), in seniorji, ki jih že od nekdaj v poznih večernih urah božajo popevke o ljubezni in z njo povezanim trpljenjem. Včasih se zdi, da je postal festival predvsem prostor za razkazovanje ekscentričnosti. Na odru je mogoče videti vse od mladeničev, še puhastih okoli ust, a že tetoviranih po obrazu, do zaslužne ostarele, pri kirurgu temeljito spremenjene dive, ki želi ostati v konkurenci, zato si dolge lase prebarva z modro in med nastopom pri sedemdesetih dviga krilo skoraj do spodnjih hlačk. Tako se lahko med gledalci še lomijo kopja o tem, kaj se je zgodilo z italijansko modno eleganco.
Od kod je prišel Mahmood? Letošnji zmagovalec ne bi mogel bolje ponazoriti vsega, kar se dogaja v državi. Vzdušje je mračno in napeto, pogosto sovražno do tujcev, izključujoče do manjšin in skoraj absurdno, ko je vse videti kot načrt čudaške zbirke vladajočih politikov z ministrom Salvinijem v prvi bojni črti.
Kako je mogoče, da je v Italiji, ki bi želela biti čistokrvna elegantna turistična gazela, zmagal fant iz predmestja Milana, ki mu je za povrh ime Mahmood? To je sicer le umetniško ime, a tudi pravo ni zelo drugačno: Alessandro Mahmoud. Mama je doma s Sardinije, oče je Egipčan. Simpatičnemu in lepemu fantu s širokim nasmehom se že od daleč vidi, da so njegovi predniki tudi Arabci.
Mahmood ne bi zmagal, če … Ko enkrat na odru razglasiš zmagovalca in to objavi mondovizija, pač ni več poti nazaj. Mahmood je prejel kipec s sanremsko palmo in levčkom v sijoči rdeči škatli, zasul ga je slap sijočih listkov in zmagovalca so požegnali. Zato je bilo treba vsaj v žolčnih razpravah ugotoviti, kaj je šlo narobe. Twitter je idealen za takšne reči: zatajil je seveda glasovalni stroj. Mahmood nikoli ne bi zmagal, če bi upoštevali glasove ljudstva, torej telefonskega glasovanja. Tako pa je bilo odločanje razpršeno: 50 odstotkov glasov je zadnji večer oddalo poslušalstvo, 30 glasbeni novinarji v poročevalski dvorani in 30 častna komisija v dvorani, sestavljena iz znanih osebnosti. Torej zmagovalec ni odraz okusa državljanov, so kmalu rohneli dežurni »politiki«, temveč čudaške elite brez stika z ljudstvom.
Ko je Mahmood prišel do besede. Po festivalu je torej namesto proslave gorel kerozin nevoščljivosti in pritajene sovražnosti. Še dobro, da zmagoviti mladenič, rojen leta 1972, še ni dobro dojel, kako velik met se mu je posrečil. Nič ga ni potegnilo v razpravo, zanj je bil nastop opravljen. Pa ne le to: Mahmood ni prišel v državo čez morje v eni od barkač. Povedal je, da se počuti stoodstotni Italijan, saj je odraščal v predmestju Milana. Pripada generaciji in okolju, v katerem je bilo v razredu večina otrok iz mešanih zakonov, od Rusov do Ukrajincev, Kitajcev in Arabcev. Precej začuden je bil ob vprašanju, ali je kdaj naletel na težave v svojem okolju, ker je iz etnično mešanega zakona. To njegove generacije ne zanima, je komentiral, saj ima druge interese. Družbe, kjer ne bi poznali mešanih skupnosti, si niti ne zna predstavljati in tudi ne ve, koga bi to zares zanimalo. Vsekakor se v debate o migrantih ni pustil zvleči.
Njegova zgodba je drugačna. Oče je družino zapustil, ko je bil star šest let. Takrat je z njim izgubil stike. Njunemu odnosu pa je postavil »spomenik« v zmagovalni skladbi festivala. Gre za izpoved o izgubljenem očetu, za katerega je bil denar pomembnejši od sinove ljubezni. Naslov skladbe je Soldi (Denar) in je odličen izdelek v mešanici sodobnih ritmov. V besedilo je Mahmood dodal dva verza v arabščini, kar razgretim desničarskim italijanskim glavam tudi ni všeč. A razlog je preprost: to je vse, kar mu je ostalo v spominu iz zgodnjega otroštva, ko mu je oče v arabščini klical, naj pride k njemu.
Več v reviji Zarja št. 8, 19. 2. 2019.
