Mediji so nas v dnevih po tiskovki jadrno zasuli z uradnimi zanikanji. Dostavili so jih prav vsi glavni igralci v enačbi. Kemis, Termit, razni inšpektorati, bivši župan, Geološki zavod – prav vsi so se priglasili k besedi, da bi izrazili svoje nezadovoljstvo. Seveda je lepo in prav, da so nam mediji prenesli njihove odzive. Prav fascinantno pa je, kako malo se je zdelo komu vredno povprašati same prebivalce Moravč.
A če se odpraviš na teren, slišiš marsikaj zanimivega. Torej marsikaj takega, kar bi se ti zgolj ob vestnem gledanju televizije kar nekako izmuznilo.
Kje vrtati, to je zdaj vprašanje. Recimo. Iz pogovora z direktorjem Geološkega Zavoda Slovenije Milošem Bavcem v Odmevih bi lahko gledalec sklepal, da je bilo z vzorčenjem pri analizi vse v najlepšem redu. A podoba, ki jo naslika pričevanje članov ljudske iniciative, je precej manj idilična.
»Zgodilo se je, da smo želeli zavrtati na neki lokaciji, za katero smo dobili informacije, da bi se tam utegnila skrivati neprijetna presenečenja,« se spominja dr. Jurij Kočar, vodja ljudske iniciative Moravče. »A zastopnik Termita, ki nas je med meritvami spremljal na vsakem koraku, je vrtanje tam preprečil. 'Ne, tukaj pa ne!' je zapovedal: 'Ker je tukaj že sanirano!' Tudi na nekem drugem zemljišču je prepovedal vrtanje, češ da je zemljišče predmet lastninske sodne obravnave.«
Če se je kateremu izmed bralcev to zazdelo malce čudno, je v dobri družbi. Meni se je utrnila asociacija na preiskavo umora, v kateri domnevni morilec policistom med hišno preiskavo odredi: »Brskate in kopljete lahko povsod, samo v kleti ne!«
Je pa treba v isti sapi povedati, da v Termitu tako interpretacijo dogodkov kategorično zavračajo. »To je čisto zavajanje,« mi je povedal tehnični vodja površinskih kopov v Termitu Roman Capuder. »Vrtali so lahko točno tam, kjer so hoteli. Razen seveda kjer zemlja ni bila v naši lasti. Tam pa seveda nismo mogli dovoliti vrtanja!«
Težke kovine so, vendar jih ne jeste. Kljub temu je raziskava Geološkega zavoda nakazala marsikaj. Maksimalne izmerjene vrednosti kadmija v sanacijskem materialu so bile v Moravčah za 17-krat višje od mejnih vrednosti, kroma za 26-krat, niklja za 15-krat, cinka za sedemkrat. (Navajamo seveda le najbolj izstopajoče težke kovine.)
»Res ne vem, zakaj minister Leben sploh potrebuje dodatne analize. Saj bi morala biti vendar že ta obstoječa povsem dovolj!« Tako rezultate interpretira direktorica celjskega Inštituta za okolje in prostor dr. Cvetka Ribarič Lasnik. »Izmerjene mejne vrednosti so jasno povečane. Vse dodatne interpretacije tega dejstva, ki smo jih slišali, pa so bile navadno zavajanje! To je kot pri policijski kontroli prometa: šteje samo vprašanje, ali je voznik napihal ali ni. In Moravče so pri tej že obstoječi raziskavi vsekakor napihale!«
V Termitu imajo glede tega spet radikalno drugačno interpretacijo. »Treba je poslušati strokovnjake in rezultate znati interpretirati,« nam je na srce položila svetovalka uprave Alenka Pavlin. »Zaključek študije pravi, da vsebina sanacijskega materiala ne vpliva ne na površinske vode ne na sosednja zemljišča. Če ponazorim malce bolj slikovito: tudi lonec juhe je poln težkih kovin, pa po zaužitju juhe ostanemo zdravi. Težke kovine so v našem sanacijskem zasipu imobilizirane, stabilne in netopne. Na koncu koncev naših zasipov nihče ne jé, kajne?«
Zelena brozga in smrad po crkovini. V izjavi za javnost je podjetje Termit zatrdilo, da poteka pri njih postopek sprejema odpadkov nadzorovano in v skladu z najvišjimi standardi. S tem se ne strinja župan Balažic, ki pravi, da je vsa zgledna dokumentacija lahko tudi predvsem način obrambe.
»Ključni problem je v resnici nadzor. Ta je ničen ali skrajno pomanjkljiv. V podjetjih, recimo, naložijo robo na tovornjak, v evidenčni list zapišejo šifro … Na terenu ni pa potem nobenega nadzora, ki bi preveril, ali stanje na tovornjaku ustreza tistemu na papirju.«
Da so na moravško deponijo podjetja dovažala odpadke tudi ponoči, so nam potrdili okoliški prebivalci. »Zdaj so se sicer vsaj za silo umirili, prej pa so v nekaterih obdobjih vozili skoraj vsako noč,« mi je povedal eden od njih.
Gre za bližnjega soseda deponije Drtija, ki je v tej deželi strahu raje ostal neimenovan. »Bilo je precej neznosno. Ko so tolkli po tovornjakih, da bi z njih zdrsnil še preostali tovor, smo to še kako slišali. Čeprav je med hišo in deponijo gozd, nas je skoraj vsakič vrglo iz sna.«
Drugi neposredni sosed bralcem na srce polaga naslednje: »Papir vse prenese, tako zapišite! Povsem možno, da imajo urejene vse dokumente. A stanje na terenu je nekaj povsem drugega. Vozili so tudi črni pepel s tovornjaki z italijanskimi in hrvaškimi registracijami. Enkrat so pripeljali velikansko cisterno zelene brozge, ta je zaudarjala daleč naokrog. Vozili so tudi orjaške vreče z brazilskimi napisi. Velikokrat je smrdelo po crkovini. Vse to sem videl na lastne oči.«
Člani ljudske iniciative ob tem pozivajo: kdor dvomi o trditvah o pestrosti tega, kar morajo gledati in vohati v Moravčah, naj samo klikne na Facebookovo stran »Nelegalno smetišče Moravče Drtija«. »Na njej si bo lahko ogledal neštete fotografije, ki smo jih krajani v zadnjih letih posneli.«
(Vsaj za tiste fotografije, ki so bile prikazane na tiskovni konferenci, Termit sicer trdi, da so čista manipulacija. Na njih naj bi bili predvsem materiali, ki jih je Termit sam izločil iz pripeljanih odpadkov in pripravil za odvoz k pooblaščenim odstranjevalcem.)
Rak, astma, silikoza … V metežu zanikanja in demantijev, ki je sledil tiskovni konferenci, se, kot rečeno, pozablja marsikaj. V dnevni medijski obdelavi gre vse prehitro mimo dejstvo, da je ena izmed spornih deponij na območju Nature 2000. Že samo ob tem podatku bi se morala dvigniti več kot le kaka obrv.
Zdi se, da bi bil lahko sporen tudi sam način odlaganja odpadkov. ARSO je namreč odobril odlaganje samo v skrbno določenih vremenskih razmerah. Člani ljudske iniciative pa trdijo, da se na smetiščih tudi v sušnih in vetrovnih obdobjih zvrsti do petdeset tovornjakov na dan. »Prah, ki ob tem nastaja nad smetiščem, se dvigne tudi do več deset metrov v višino. Vetrovi pa ga potem raznašajo na okoliške travnike, kmetijska zemljišča in seveda naselja!«
In še nekaj bi televizijskemu gledalcu veljalo pojasniti. Na navedbe Moravčanov o povečanem številu rakavih obolenj so se odzvali na Onkološkem inštitutu Ljubljana. A kaj ko so v Odmevih prebrali le del njihove izjave za javnost. Namreč: »Podatki iz nacionalnega registra raka kažejo, da prebivalci moravške občine za rakom povprečno zbolevajo manj kot prebivalci upravne enote Domžale ali osrednjeslovenske regije.«
Težko bi sicer rekli, zakaj, a pri tem je bil izpuščen naslednji stavek v odzivu OI. Namreč navedba, da prebivalci Moravč za rakom zbolevajo nekoliko več od splošnega slovenskega povprečja.
»Pa tudi ta podatek je lahko zavajajoč,« pravijo na moravški občini. »Zares merodajni bi bili podatki o obolevanju v zaselkih, ki obkrožajo deponije. Torej v Drtiji, Dobravi, Plesu in Zalogu pri Moravčah.« V slednjem prebiva gospod Mitja Cimperšek, ki mi je povedal: »V naši vasi je od približno stotih ljudi v zadnjih desetih letih kar sedem umrlo za rakom. Tudi sam ga imam. Že nekaj let me vsako leto režejo.«
Rak pa je samo ena izmed bolezni, ki pestijo občino. Med njimi je po besedah župana tudi silikoza. In, kot opozarja član ljudske iniciative Matjaž Marolt, astma: »Ta je številčno najbolj problematična. V štirih bližnjih zaselkih lahko greste od hiše do hiše in boste zelo težko našli družino, kjer mladi ne trpijo za to boleznijo. V samo nekoliko manjšem obsegu pa podobno velja tudi za širše Moravče.«
Več v Zarji št. 4, 22. 1. 2019.
