»Prosim, poglej me,« se je po podelitvi ženska v občinstvu obrnila k prijateljici, ki je sedela zraven, »in povej, ali sem kaj razmazana.« »Ah,« se je oglasila tretja, »nič se ne sekiraj, saj jih je itak večina jokala.« Ženske vsenaokrog so se diskretno brisale pod očmi in med vstajanjem tlačile mokre robčke nazaj v torbice.
Dobrodošli na Zarjini podelitvi naslova ženska leta 2018, najbolj mokri v tridesetletni zgodovini podeljevanja. In sploh ne govorimo o alkoholu.
Pa tisočkrat hvala tistemu, kdorkoli je, ki si je izmislil vodoodporno maskaro.
Podelitve naslova ženska leta so praviloma ganljive zadeve, vedno kakšna solzica preži v kotičku očesa in čaka na svoj trenutek, ampak take orgije solz v tridesetih letih podeljevanja naslova in otiranja oči še nismo doživeli. In bomo brez milosti s prstom pokazali na krivca: ona je bila, ženska leta Polona Lah. Ko so jo razglasili za žensko leta, so se po dvorani ljubljanske Opere razlegali navdušeni vzkliki, potem pa dolg, dolg aplavz, trajal je skoraj minuto in pol. Vem, sem potem izmerila. Minuta in pol je zelo dolgo življenje za aplavz. Potem je stala na odru, lepa temnolasa gospa, ki bi bila lepa, tudi če ne bi bila lepa, ker notranja lepota vedno tako zelozelozelo prisije skozi vse, požirala solze in govorila. Brez listka. In se povsem očitno požvižgala na blage namige, naj pri govoru ne bo predolga. Ali na to, da so številne roke v dvorani že kmalu začele tipati za robci.
Mimogrede, pripravite si še vi kakšen robček, preden berete naprej, obilno jo bomo citirali.
Pa naj bo. Uradni naziv tokratne ženske leta je »vodja projektov« v mariborskem Domu Danice Vogrinec, ampak iz tega ne morete razbrati, niti malo, kaj Polona Lah pravzaprav počne. In še manj, kakšna ženska je to, da je Polona slovensko utelešenje tistega japonskega pregovora, ki pravi, ko sedemkrat padeš, osemkrat vstani. Kdo bi vedel, kolikokrat je že padla, vemo pa, da se je vedno znova pobrala. Ko jo je življenje brcnilo, je brcnila nazaj. In vemo tudi, da zato ni prav nič zagrenjena, nasprotno, v padcih je našla moč, ki jo žene naprej, ali kot je nekoč povedala za našo revijo: »Če v mojem življenju ne bi bilo toliko situacij, ko sem se morala pobrati, danes ne bi bila tu, kjer sem, in ne bi nastavljala glave za tiste, ki v tistem trenutku potrebujejo pomoč.«
A se ji takrat, ko smo ji povedali, da je kandidatka za žensko leta – je priznala potem na odru – sploh ni zdelo, da je posebej izjemna: »Hvala tistemu, ki je sedel ob meni v trenutku, ko me je poklicala gospa Mateja in mi povedala za nominacijo, in sem jaz seveda zavila z očmi, kar menda enkratno dobro delam in težko skrivam. Ko sem mu povedala, za kaj gre, in da je v Sloveniji tisoče žensk, ki si zaslužijo to nominacijo, in da se zahvaljujem zanjo, ampak da mogoče tokrat ne bi sodelovala, je rekel, ne biksaj ga, povej mi, kdo te je poklical, da ga pokličem nazaj in mu rečem, da sodeluješ. Rekla sem, povej mi en dober razlog, zakaj bi sodelovala, in je rekel – ker si zaslužiš. Ta isti stavek je izgovorila moja mama, ko se je veliko premlada poslavljala od življenja zaradi hude bolezni. Rekla je: ‘Bodi pogumna in zgodilo se ti bo vse, kar se ti mora zgoditi, ker si zaslužiš.’ Ne glede na to, da je minilo skoraj deset let med tem, ko je to izrekla moja mama in ko je to izrekel zelo mlad fant, za katerega sem prepričana, da se šele uči življenja, je bilo to tako naključje, da vsaj enkrat nisem butala z glavo v steno in sem rekla, prav, pa naj bo.«
Mimogrede, govor v celoti si lahko ogledate na YouTubu (https://www.youtube.com/watch?v=OpF0tG4Lt3Y). Vsekakor pa tega ne počnite brez robca.
Vedno zmaga prava. Kandidatke vsako leto imenuje uredništvo, zmagovalko pa izberejo bralci. Nočejo nam verjeti, a je čisto, povsem in v celoti res: v uredništvu razen urednice pred podelitvijo nihče ne ve, katera je. Letos je ena od novinark brez upa zmage poskušala iz urednice izvabiti ime zmagovalke. Katera bo zmagala, je spraševala, in dobila od našega domačega delfskega oraklja tale odgovor: »Zmagala bo prava.« No, to je bilo predvidljivo. Vedno zmaga prava, še vsako leto doslej je zmagala prava. In v tem je strašni trik: izberemo kandidatke, ki so vse prave. Katerakoli že zmaga, vsaka je prava. In morda »zmagovalka« ni prav posrečeno izbrana beseda. Ker so vse zmagovalke, ker so vse prave in ker so, kot je rekel naš lanskoletni slavnostni govorec pater Gržan, vse Babe v najžlahtnejšem pomenu in z veliko začetnico.
In ker si, kot bi rekla Polona Lah, to zaslužijo.
Več v Zarji št. 3, 15.1.2019
