Ne krivim vas, če vam je odneslo pokrov, meni ga je tudi – če spremljate sago s primorskih sodišč o posilstvu, ki menda ni bilo posilstvo, in o posiljevalcu, ki je zdaj uradno nedolžen in mu z vsako novo pritožbo znižajo kazen, nam, vedno bolj jeznim in frustriranim, ostaja kopica neodgovorjenih vprašanj, najprej in predvsem pa tole: imamo butaste zakone ali butaste sodnike?
Pravo ni eksaktna veda, mi je pred časom dejal neki pravnik. Primer nedolžnega posiljevalca je neizpodbiten dokaz za to.
Kaj storiti, kaj storiti?
Tole je zgodba v petih epizodah. Za zdaj. Ampak menda prihajajo še nove.
Oktobra 2015 je Primorec M. R. v otroški sobi v svojem stanovanju – kje sta bila takrat otrok in njegova mati, zgodovina ne poroča – nudil prenočišče pijani družinski prijateljici. Ob sedmih zjutraj ji je nudil še nekaj več, prijela ga je namreč neustavljiva želja po seksu, pa je še vedno spečo žensko slekel in začel z njo spolno občevati. Lahko bi celo rekli – če niste ravno sodnik koprskega višjega sodišča –, da jo je posilil. Vmes se je ženska zbudila in ga začela odrivati, a je bil močnejši.
Novogoriško sodišče mu je zaradi posilstva prisodilo leto in tri mesece zapora. Malo, saj je najvišja zagrožena kazen deset let.
Koprsko višje sodišče se z razsodbo prvostopenjskega sodišča ni strinjalo, menilo je namreč, da ni šlo za posilstvo, temveč le za spolni napad na slabotno osebo, torej milejše dejanje, za kar se je sodišču zdela primerna tri mesece krajša kazen, leto dni zapora. Ni bilo posilstvo, so rekli modri možje na sodišču, saj je silo uporabil šele po tem, ko se je spolni odnos že začel, samo za to, da ga dokonča. Ker, domnevamo, kam pa pridemo, če bi posiljevalce puščali nepotešene? In če ženska ni bila polna modric in ran, če je ni pošteno treščil, preden je spustil gate, ali je to sploh kakšno posilstvo?
Leto dni se je možakarju še vedno zdelo preveč, pritožil se je na vrhovno sodišče, in to je sodbo razveljavilo ter vrnilo v odločanje na višje sodišče.
Tam so skesano spoznali svojo zmoto – pobiksali so ga, ko so odločili, da je šlo za spolni napad na slabotno osebo, so ugotovili, v resnici je šlo menda vendarle za posilstvo, a zdaj možakarja za posilstvo niso mogli več obsoditi, saj se je na vrhovno sodišče pritožil on in ne gre, da bi po pritožbi fasal hujšo kazen od dosojene, v ponovljenem sojenju se sodbe namreč ne sme spremeniti v škodo obsojenega. Posilstvo je torej odpadlo, spolna zloraba slabotne osebe pa tudi. Kaj storiti, kaj storiti? Tole: v Kazenskem zakoniku so mu poiskali novo kaznivo dejanje, prisiljenje, ki se kaznuje še blažje od prvih dveh. In so mu spet dali popust, tokrat so ga obsodili na deset mesecev zapora. Kot so opozorili v Dnevniku, prisiljenje je sicer kaznivo dejanje, vendar to ni dejanje zoper spolno nedotakljivost, »in bi ga obtoženi storil tudi, če bi svojo žrtev prisilil, da mu pomije posodo«, piše komentator Peter Lovšin.
Ampak zgodba še ni končana, kje pa, obramba je vložila še eno zahtevo za varstvo zakonitosti, ki že od lanskega aprila čaka na razsodbo na vrhovnem sodišču.
Če torej še malo počakamo, da pride še kakšna salomonska sodba ali dve, bodo z malo sreče in novimi popusti za kaznivo dejanje, že kakšno, obsodili žrtev, neposiljevalski posiljevalec bo pa lahko od države zahteval odškodnino za prestano trpljenje?
Zdaj z zadržanim dihom sedimo pred novičarskimi portali in čakamo naslednjo epizodo.
Za zaščito žensk? Nekateri trdijo, da je z definicijo posilstva pri nas vse narobe in bi bilo treba nujno, nuj-no spremeniti člene Kazenskega zakonika, ki ga obravnavajo, drugi trdijo, da je zakon popolnoma v redu tak, kot je, samo sodniki so si ga narobe razlagali. In smo pri dilemi iz uvoda: popravimo zakon ali hodimo prižigat sveče, da bo naslednji posiljevalec naletel na razumnejše sodnike? Ah, kaj storiti, kaj storiti?
Na spletu sem naletela na komentar, ki se ne nanaša na vedno bolj nedolžnega posiljevalca iz te zgodbe, zapisan je bil ob nekem drugem posilstvu pred petimi leti – tam je posiljevalec v zameno za priznanje, da je žensko res posilil, dobil le pogojno kazen (saj menda niste mislili, da je sedanja edina nora zgodba z naših sodišč?) –, bi ga pa avtor lahko napisal tudi tokrat. Takole pravi, v nekaterih državah imajo sorazmerno mile kazni za posiljevalce prav zato, »da napadalec potem žrtve tudi ne ubije, ampak samo posili in gre. Če je kazen previsoka, pa se mu jo bolj splača kar ubiti, saj je potem sigurno tiho.« (A milih kazni jaz ne podpiram, je še hitel pristaviti.)
Grozna misel. A tale je še hujša: kaj če ima prav? Kaj če zakonodajalci res tako razmišljajo? So naši, ko so pisali trenutno veljavni kazenski zakonik? Ne zagrozimo jim z visoko kaznijo, da bodo žrtve vsaj žive pustili? Ali morda podobno razmišljajo sodniki, ki posiljevalcem, če ti svojih žrtev ne prebutajo preveč, dosojajo kazni čisto na spodnjem robu razpona? Zgornji rob, spomnimo, je deset let. Če je pa posilstvo »grozovito« ali »posebno poniževalno« (so kakšna posilstva tudi manj poniževalna?), pa od tri do petnajst let. Kdaj, če sploh kdaj, ste nazadnje slišali, da je posiljevalec dobil petnajst let?
Kot smo rekli, vprašanj je veliko več kot odgovorov.
Več v Zarji št. 3, 15.1.2019
