Pri 15 letih si je želela biti vzgojiteljica, imeti tri otroke, veliko mačk in psov ter belo ograjo. Res je šla na vzgojiteljsko šolo, a je niso sprejeli: menda ni bila dovolj dobra na preizkusu glasbenih sposobnosti. To je bil pravi šok. Ata ji je predlagal, da se vpiše na šolo za gostinstvo. In se je, bila odlična dijakinja, celo zmagali so na gostinski olimpijadi, toda vedno se ji je zdelo, da bi moral na njenem mestu biti kdo drug.
Potem pa ... potem se je zgodilo, da jo je tik pred vpisom na fakulteto v kleti blokov napadel moški, ki jo je že nekaj časa zasledoval: »Pretepel me je in spolno zlorabil. Tisto leto so se moje sanje o študiju končale. Kako bi lahko šla ven med ljudi, če pa se še iz svoje sobe nisem upala?« V tistem hudem času je imela pripravljeno škatlico s točno preštetim številom tablet, kolikor bi jih potrebovala, da si vzame življenje: »Toda tam je bila moja mama, moja opora, ki mi je vedno rekla, naj danes še pustim tisto škatlico, da bo jutri nov dan, in če se mi bo jutri še vedno zdelo tako, pa naj uporabim škatlico. Vsak naslednji dan sem šla vedno znova v koruzo iskat odvrženo puško. In tako dan za dnem.« Toda Polona pravi, da se fizične rane zacelijo, za vedno pa ostane strah: »Najhuje je bilo to, da me je bilo sram, da se mi je to zgodilo. Pa pravzaprav nisem bila nič kriva. Vem, da moram povedati, ker če se to zgodi še komu drugemu, mora ta drugi vedeti, da je vsak dan, ko tablete ali britvico pustiš pri miru, tvoja zmaga in da se je vredno boriti za vsak dan posebej.« Najbolj neverjetno pa je, da kljub tako težkemu nahrbtniku verjame, da se ji je vse v življenju zgodilo zato, da je postala boljša oseba: »Če v mojem življenju ne bi bilo toliko situacij, ko sem se morala pobrati, danes ne bi bila tu, kjer sem, in ne bi nastavljala glave za tiste, ki v tistem trenutku potrebujejo pomoč. To me žene naprej.«
Vsak je lahko ranljiv
Polona Lah je vodja projektov v Domu Danice Vogrinec Maribor, v sklopu katerega deluje tudi Večgeneracijski center Štajerska. V njem se srečujejo brezdomci, stanovalci doma, brezposelni, migranti, Romi, člani enostarševskih družin, skratka vsi, ki jih družba potiska na obrobje. Pri njih so vsi dobrodošli, saj meni, da je vsak človek v nekem trenutku lahko ranljiv. V dveh debelih fasciklih ima načrte programa centra za vsak dan petih let, kolikor bo trajal projekt, s katerim zelo močno maje ustaljen sistem varstva starejših. »V tem sistemu je včasih težko začeti z novimi projekti. Mislim, da tisti, ki to delamo, očitno potrebujemo malo butanja z glavo v zid. Čeprav že šestkrat rukneš in te boli, pa se nič ne premakne, še kar verjameš, da se splača rukati,« je odločna.
Vsak dan spoznava, kako so starejši vir pozitivne energije, modrosti, materinske ljubezni. A ne le starejši. Vsi ljudje so njen navdih: »Vidim iskrice v očeh ljudi. Če jih ne vidim, potem razmišljam le o tem, kako bom zakurila te iskrice, ker vem, da so v vseh ljudeh. Le malo spodbude potrebujemo.« In potem pove zgodbo o brezdomcu, o tem, da je takoj videla iskrico v njem, da je velik umetniški talent ter je postal mentor likovnih delavnic. »Vedno znova se mi zahvaljuje za priložnost, pa mu vedno odgovarjam, da si je priložnost naredil sam, mi smo mu le odprli vrata,« ga opisuje. »V življenju je tako, da je druga priložnost, ki jo dobimo, morebiti še pomembnejša kot prva. Zato moramo drug drugemu dajati priložnosti.«
Otroški živžav na stopnicah doma starejših
Ena njenih najodmevnejših letošnjih akcij pa je bilo deset tednov brezplačnega počitniškega varstva za otroke. Prepričana je namreč, da dom za starejše ni samo za to, da imajo oskrbovanci posteljo in hrano. V Domu Danice Vogrinec je tako poleti odmeval otroški živžav: »Sprva je bilo vse strah, kako bo, če bodo po stopnicah tekali otroci. Toda izkazalo se je, da so jih stanovalci toplo sprejeli.« Otroci so dopoldne hodili na različne oglede, po kosilu pa so se družili s stanovalci. Počeli so vse mogoče: denimo ogledali so si mestni vodovod, obiskali so občine, da so izvedeli, kaj dela župan in kaj mestni svetniki; šli so v Tezno v podzemne rove; šli so na letališče pomahat nogometašem, ki so leteli na gostovanje; s stanovalci so organizirali fotografiranje, igrali bingo, pri katerem so otroci upokojencem prebirali številke; obiskali so gasilce; stanovalci doma so jih učili stare družabne igre.
Polona pa ne bi bila Polona, če ne bi opazila, da so bili nekateri otroci pri njih deset tednov, ker starši niso imeli možnosti, da jih odpeljejo na morje. Pri tem misli tudi na deklici, ki ju je opisala v pretresljivi objavi na Facebooku, ko jo je mama prosila, naj ju med kosilom pošljejo ven, saj ne bosta imeli vsak dan denarja za hrano. V tem pismu je bila Polona Lah daleč od princeske – bila je jezna in neprizanesljiva do slovenske družbe in politike: »Najbolj me boli, če ne morem pomagati vsem.« In zaradi te bolečine prizna, da velikokrat joka, pa čeprav je to v dvigalu doma, ko sreča mladega hudo bolnega človeka. Toda Polona Lah, večna optimistka, tudi v joku vidi nekaj dobrega: prepričana je, da si z njim očisti pogled na svet. Tako potem lahko bolje vidi, kdo potrebuje njeno pomoč.
***
Neskončna ljubezen do živali
Ko bo zadela na loteriji, bo imela zavetišče za živali, saj jo njihova iskrenost navdihuje. Doma imajo rešenki psičko in mačko, na daljavo pa je botra še nekaj živalim. Nenehno zbira živalsko hrano in potrebščine za zavetišča. Kadar jo njeni bližnji vprašajo, kaj si želi za rojstni dan, ji že vnaprej zažugajo, da mačja in pasja hrana ne štejeta. V svoji torbici ima vedno tudi kakšne pasje in mačje priboljške: »Tako malo je potrebno, da so živali srečne.«
***
Kaj bi spremenila v naši državi, če bi lahko?
»Vse, kar v Sloveniji potrebujemo, je pogum, da smo, kar smo, in nehamo gledati druge ter si govoriti, kako je drugim lepo. V Sloveniji manjka ljudi, ki so ponosni nase. V Sloveniji tudi manjka ljudi, ki bi se upali izpostaviti in povedati, kaj je narobe, ne pa da le pametujejo doma. Vsi znamo biti 'kavč selektorji': sedimo na kavču in sodimo vsakega človeka, ki je pripravljen spremeniti svet. Naj ti 'kavč selektorji' za en dan postanejo prostovoljci, naj kupijo sendvič nekomu, ki si ga ne more, potem pa naj sodijo.«
***
Polona v gledališču
»Z gledališčem se je moja družina začela ukvarjati pred devetimi leti, ko je bila hčerka stara deset let. Prijatelj v Kulturnem domu Pekre Limbuš, kjer so tedaj imeli zelo veliko odraslo gledališko skupino, nam je dal dramski tekst in predlagal, da naredimo mladinsko predstavo. Malo iz principa, da bomo pokazali, da lahko, je hčerka nagovorila še nekaj prijateljev in naredili smo predstavo, ta je bila tisto leto celo razglašena za najboljšo ljubiteljsko mladinsko predstavo. Iz tega je nastala res lepa zgodba. Še sedaj sem tem otrokom zaupnica in prijateljica.«
