Že pred časom smo s posebej svinčenim srcem poročali, da je človeštvu v zgolj petdesetih letih uspelo pobiti šestdeset odstotkov v divjini živečih vretenčarjev. V zadnjih tednih in mesecih pa v svetovno javnost pronicajo ugotovitve, kaj nam je v primerljivem obdobju uspelo storiti žuželkam. Kriza je za to mnogo premila beseda. Nekateri znanstveniki govorijo kar o »žužkokalipsi«.
Najodmevnejša je bila v zvezi s tem študija nemškega entomološkega društva iz mesteca Krefeld. Tamkajšnji raziskovalci že desetletja skrbno beležijo količino žuželk v nemških naravnih rezervatih. Ugotovili so, da se je – merjeno po teži – v zgolj zadnjih sedemindvajsetih letih skupno število letečih žuželk zmanjšalo za nepojmljivih 75 odstotkov. Sprva sem napisal nezaslišanih 75 odstotkov, a sem se potem raje odločil za nepojmljivih. Nobeden od nas si v resnici ne predstavlja, kaj ta številka pomeni. Ko so znanstveniki po svetovnih univerzah prebrali te ugotovitve, so bili mnogi sprva prepričani, da gre za tipkarsko napako.
A ko bi vsaj šlo! Primerljiv upad je kmalu zatem prikazala tudi analiza podatkov nizozemskih entomoloških društev. 75 odstotkov: ob tej številki so onemeli tudi najbolj otrdeli ciniki.
Žužkokalipsa žal ni omejena le na staro celino. Tu so tudi izsledki moža po imenu Bradford Lister. Biolog na Rensselaerjevem politehničnem inštitutu v New Yorku preučuje žuželke v deževnem gozdu El Yunque v Portoriku. To počne že vse od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Pozor: medtem ko je leta 1976 v svoje mreže in lepljive pasti ulovil 473 miligramov žuželk na raziskovano enoto, jih je slabih štirideset let pozneje le 8 miligramov.
Fenomen avtomobilskega stekla. Najpreprostejša osnovnošolska matematika nam pove, da je upad več kot šestdesetkraten. Doletel je prav vse najpogostejše žuželke v gozdu: metulje, kobilice, pajke, najrazličnejše molje – vse.
Še bolj alarmantna je hitrost, s katero se izginotje širi navzgor po prehranjevalni verigi. Biolog Timothy Schowalter, ki preučuje isti gozd, je jasno zabeležil dramatično izginevanje naslednjega člena v prehranjevalni verigi. Število kuščarjev, ki se prehranjujejo z žuželkami, je upadlo za 30 odstotkov. Število žužkojedih žab in ptic pa se je prepolovilo.
To strahovito osiromašenje je še toliko bolj zastrašujoče, ker so naravni rezervati za naše krilate prijatelje posebej varni in prijazni kraji. (Tudi gozd El Yungue je naravni rezervat.) S precejšnjo zanesljivostjo lahko ugibamo, da je v drugih okoljih še huje. Morda veliko huje.
V znanstveni skupnosti se je že pred časom uveljavil nekoliko neznanstveno zveneč izraz »fenomen avtomobilskega stekla«. Svojo izrazno moč dolguje petdesetim in šestdesetim letom prejšnjega stoletja, torej časom, ko so bile med nočnimi vožnjami avtomobilske šipe tako prekrite z žuželkami, da je voznik pogosto komaj videl, kam pelje. Danes je treba še komajda kakšno odfrcniti z vetrobranskega stekla.
A seveda ne gre samo za avtomobilska stekla. Tudi dvorišča in ulične svetilke so danes neprepoznavno manj obljudeni – no, obžuželčeni – kot nekoč. Ob tem se seveda razmišljujočemu človeku, ki mu ni vseeno za prihodnost, zastavi niz bridkih vprašanj. Kam so vendar izginile vse te žuželke? Kdaj se je to zgodilo? In zakaj tega nismo opazili?
Neopevani heroji. Čebelice Maje, njenega zvestega Vilija in kobilice Flipa seveda ne objokujemo zgolj zaradi romantičnih razlogov. Če je kak cinik spet zamahnil z roko, da ga bo po novem pač poleti obletavalo manj komarjev, naj raje še enkrat zelo dobro premisli.
Po poročanju The New York Times Magazina trilijoni žužkov oprašijo nekje tri četrtine vse hrane, ki jo zaužijemo ljudje. Znanstveniki so ocenili, da nam to prinese za 500 milijard dolarjev koristi na leto – s tem da sploh niso šteli opraševanja divjih rastlin, od česar je odvisna celotna veriga življenja na planetu. Naj ne bo odveč navedba, da so v kitajski dolini Maoxian zaradi izginevanja žuželk že začeli najemati delavce, ki jablane oprašujejo ročno.
Poleg tega so insekti ključni za procese razgradnje, zaradi katerih hranilne snovi krožijo po vsem sistemu. So neke vrste premični reciklažni obrati, tihi garači za stabilnost in čistost ekosistemov, pa tudi dno prehranjevalne verige vsepovsod po svetu. Kot je zapisal New York Times Magazine: »Njihova vloga je v glavnem nevidna, dokler kar naenkrat ni.« Še lepše in preprosteje je to strnila entomologinja Helen Spafford: »Žuželke so neopevani heroji večine ekosistemov.«
In zakaj se ti tihi neopevani heroji zdaj tako množično poslavljajo? Znanstveniki o tem za zdaj le ugibajo. Glavni krivec za pomor v gozdu El Yunque naj bi bilo segrevanje ozračja. V zadnjih štiridesetih letih je temperatura v gozdu namreč poskočila za dve stopinji Celzija, žuželke pa niso sposobne uravnavati svoje telesne temperature.
Kaj pa žužki v nemških naravnih rezervatih? Znanstveniki ugibajo, da gre pri njih za neke vrste »smrt zaradi tisočerih rezov«. Urbanizacija, divjaški razmah agresivnega kmetovanja, herbicidi, pesticidi, neonikotinoidi, sistemsko krčenje naravnih habitatov … Pred našimi očmi se v počasnem posnetku vrti nič manj kot globalni atentat na biološko raznolikost.
Gotovo ste že slišali, da na planetu Zemlja pravkar poteka šesto veliko izumrtje. V nasprotju s prvimi petimi ga tokrat za spremembo ni povzročil ne asteroid ne ledena doba, temveč je posledica … no, nas. Podatke o izginjajočih kraljevskih pingvinih, tunah in tigrih vam bomo tokrat sicer prihranili. Bomo pa omenili, da po poročanju Independenta samo v Franciji vsako leto prodajo devetkrat toliko plišastih žirafic Sophie, kot je sploh še vseh žiraf v Afriki.
Več v Zarji št. 2, 8. 1. 2019.
