Pisane izložbe v neposredni Prešernovega gledališča v Kranju so me že večkrat nagovorile, da sem obstala in si ogledovala rokodelske izdelke slovenskega izvora. Kdo so ljudje, ki jih izdelujejo? Tisti dan so bila vrata na stežaj odprta. Najprej sem za pultom, narejenim iz starih tramov, najbrž kakega dotrajanega toplarja, zagledala prijazen obraz prodajalca. In potem je kar nekaj časa trajalo, preden sem si začela ogledovati izdelke, ker je bil Luka, kot je prodajalcu ime, tako zgovoren.
Dobri človek iz Orehka pri Kranju. Vincent Draksler je dobrotnik, (so)ustanovitelj fundacije (mestna občina Kranj tudi pomaga), ki je kot otrok tudi sam okusil, kako je živeti v pomanjkanju. Oče mu je umrl pri osmih letih, hitro se je bilo treba osamosvojiti. Vincentu je uspelo. Preudarno gospodarjenje in dobre ideje so obrodile veliko, toliko, da je pred 18 leti svojemu rodnemu kraju Kranju podaril posestvo v Pristavi pri Tržiču. Tam so bivši odvisniki zdaj našli dom, kjer se v programu reintegracije učijo veščin za ponovno vključevanje v družbo, med drugim izdelujejo, predelujejo, iz starega zavrženega ustvarjajo novo uporabno. Dve trgovinici v Kranju so opremili s pohištvom, ki kar kliče, da bi ga imeli tudi doma. Pred šestimi leti je fundacija začela delovati kot socialno podjetje. V gospodarskem poslopju so uredili delavnice, v njih so bivši odvisniki lahko začeli najboljšo možno terapijo, delo. Projekt so poimenovali »Omamljen si z delom«.
Trgovina Rokodelc in prodajalec Luka. Pisano vzdušje v čudovitem ambientu s prodajalcem Lukom Cejem na čelu me je posrkalo vase. Medtem ko sem si ogledovala uporabne predmete, ki so jih izdelale roke invalidov iz 11 gorenjskih varstvenih centrov, mi je Luka pripovedoval, kako zelo je vesel, da je lahko tudi sam del te zgodbe. Nekoč je bil kuhar, potem pa ga je presenetila huda bolezen. Dolga odsotnost z dela, rehabilitacija, pa še odstop mrežnice – vse to mu je preprečilo, da bi še naprej lahko dvigal težke piskre. Postal je mlad invalid, premlad, da bi kar nehal delati, pa tako rad je med ljudmi, da bi bilo res škoda, če bi čemel doma. Vsak dan s hvaležnostjo in nasmejan pride prodajat v »štacuno« Rokodelc in sploh nisem bila edina, ki se je za dlje zapletla z njim v pogovor ter pozabila, po kaj je pravzaprav prišla.
Več v reviji Zarja št. 49, 4. 12. 2018.
