Deklico, ki se je rodila z Downovim sindromom, je mamica takoj po rojstvu pustila v porodnišnici v Neaplju. V upanju, da bo našla nove starše, ki bodo pripravljeni skrbeti zanjo. Socialne službe so si prizadevale najti par s seznama čakajočih na posvojitev, ki bi deklico kljub njeni posebnosti sprejel, a se to ni zgodilo. Nekaj tednov so ji zaman iskali nove starše.
Nato so poklicali LucoTrapaneseja, samskega 40-letnika, ki si je nadvse želel postati očka. V svoji vlogi za posvojitev je navedel, da je pripravljen sprejeti katerega koli otroka, tudi z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ali tistega, ki je doživel travmatične izkušnje in bi potreboval več pomoči. Tako je lahko prvič vzel v naročje hčerko, ki ji je ime Alba in ima danes 18 mesecev. Dosedanjo izkušnjo je skupaj s soavtorjem opisal v knjigi Rojena zate.
Prvič je zamenjal plenico. Seveda ga je bilo strah, priznava Trapanese, ko je stopil v sobo porodnišnice, kjer je bila cela vrsta posteljic z novorojenčki. V hipu je začutil povezanost s komaj rojenim bitjem, ki je čakalo, da ga nekdo sprejme. To se je zgodilo z večjo lahkoto, kot je novi očka pričakoval. Bil je 27. julij lanskega leta in prvič je zagledal drobno bitje, s katerim se je odločil deliti življenje v dobrem in slabem. Naval čustev je bil izjemen. Sestre na oddelku so ga prijazno sprejele in mu dale v roko deklico. Treba ji je bilo zamenjati pleničko. Bo to naredil sam ali naj mu tokrat še pomagajo, so ga vprašale. Seveda je to naredil sam. Tudi prvo noč sta preživela sama, saj se je očka odločil, da se mora takoj navaditi na občutek povezanosti, drugače bi vedno razmišljal o tem, kako bo poiskal pomoč sorodnikov in prijateljev. Povsem drugače je bilo kot ob prvem kopanju, ko je sodelovala cela četa tistih, ki so skupaj z očkom proslavljali posvojitev.
Prostovoljec z veliko izkušnjami. Alba je danes živahna deklica, prav nič cmerava in vedno dobre volje. Luca se je že dobro uvedel v očetovsko vlogo. Veliko ljudi ima okoli sebe, ki so mu pripravljeni pomagati, med njimi so številni starši otrok z Downovim sindromom. Mnoge mamice mu povedo, da mu je bilo veliko prizaneseno, saj je obdobje, ko se je treba sprijazniti, da tvoj otrok ne bo enak večini drugih, zelo težko in naporno. Šele po tem, ko se umakneta razočaranje in strah, ker bo vse v življenju otroka in staršev potekalo drugače od načrtovanega, nastane prostor za predanost in ljubezen.
Zakaj se je Trapanese odločil za tako posebno obliko starševstva? Kot prostovoljec je vrsto let veliko delal z otroki z enakimi težavami, zato je vedel, da so največkrat dobre volje, zadovoljni in igrivi. Danes niso več zaprti v svoj krog, temveč je vse več organizacij, ki jim pomaga, da najdejo delo, prijatelje ter možnosti za šolanje in razvoj.
Trapanese je pred štirinajstimi leti ustanovil organizacijo Prosta pot za pomoč otrokom s posebnimi potrebami, zato je natanko vedel, kaj prinaša takšna odločitev. Bil je pripravljen na okoliščine, kakršne je že pogosto doživel, odločitev o starševstvu pa je v njem dozorela že prej, ko je še imel partnerja. Razmišljala sta, da bi otroka dobila s pomočjo nadomestne matere, a sta se raje odločila drugače. Ponudila bi dom otroku, ki zaradi ovir ne bi nikoli imel svojega doma in staršev. S partnerjem se je razšel, a želja in odločitev, da postane očka, sta ostali. Zato se je vpisal na seznam čakajočih na posvojitev kot samski in brez pogojev glede otroka. Luca pač ni človek, ki bi ga odvrnila takšna ali drugačna posebnost. Prav nasprotno: v tem, kar osebe z drugačnimi potrebami dela različne in pogosto drugorazredne, vidi priložnost in izziv za izpolnitev svojih sposobnosti.
Dve babici in veliko pozornosti. Danes je Albino življenje polno pozornosti vseh okoli nje in še posebej očka. Vsi jo imajo radi in dovolj možnosti ima, da se bo pri razvoju lahko zgledovala po drugih. Zanjo skrbi tudi Lucova mama, torej babica, poleg tega ima varuško, na katero je zelo navezana. In pomaga še druga babica. Luca je namreč prav tako posvojenec, čeprav le uradno. Neka gospa, ki ima sina s posebnimi potrebami, je Luca posvojila že kot odraslega, da bi nekoč, ko nje ne bo več, lahko kot brat prevzel skrb za svojega brata. Po uradni poti je to mogoče, zato so možnost izkoristili, nova babica pa zdaj pomaga tudi pri varstvu Albe.
Več v reviji Zarja št. 47, 20. 11. 2018.
