Hiše sredi zelenih polj se nenadoma ugreznejo v tla. Niso se porušile, preprosto udrle so se v tla. Dobesedno. Ko se tla umirijo, so tam, kjer so prej stale hiše, samo še blatne luže. Čas je, da se naučimo novo besedo: likvifakcija ali utekočinjenje, pogosto kot posledica potresa, kot se je nedavno zgodilo v Indoneziji, ko je hud potres povzročil, da so se prej na videz trdna tla utekočinila in požrla avtomobile, tovornjake, hiše. Ljudi. Vse je v samo nekaj trenutkih izginilo v blatu.
Puf, kot v čarovniškem triku. Samo da ni bila zgolj iluzija.
Če v iskalnik na Youtubu vtipkate besedo »liquefaction«, vas bo zasul s posnetki vasi na indonezijskem otoku Sulavesi, ki se je med potresom pogreznila v blato. Ampak to ni vse, kar ponuja iskalnik – utekočinjanje, ki ni nujno le posledica potresa, si lahko ogledate tudi na drugačnih posnetkih, na primer likvifakcija nič hudega slutečega japonskega pločnika (https://www.youtube.com/watch?v=RJCidfj-x9M) je prava mala dokumentarna mojstrovina, ki kaže širok tlakovan pločnik, z različnimi tlakovci ločen na tri dele. Nenadoma se razmik med dvema segmentoma pločnika poveča, zdi se, kot da se hoče en del osamosvojiti in odpeljati v drugo smer. Ob šokiranih vzklikih mimoidočih začne pločnik zalivati voda.
Najboljša prijateljica potresov. Utekočinjenje ni neznan pojav, še posebej resno pa so ga seizmologi in geotehniki začeli jemati leta 1964, ko sta se zgodila dva rušilna potresa, eden v japonski Niigati, drugi (z magnitudo 9,2) na Aljaski. Aljaški še vedno velja za enega od treh najmočnejših znanih potresov vseh časov. Aljaska je sicer redko naseljena, a poškodovanih ali porušenih je bilo nekaj sto cestnih in železniških mostov. In več kot polovico vse nastale škode je povzročilo utekočinjenje tal. Znanost se je strastno vrgla v obsežne raziskave, da bi poskusila razumeti in slednjič morda preprečiti utekočinjanje tal oziroma škodo, ki pri tem nastane.
Tudi likvifakcija medtem ni mirovala, med drugim je leta 2011 v japonskem mesu Urayasu potres utekočinil kar 86 odstotkov ozemlja, pa v potresu in popotresnih sunkih v letih 2010 in 2011 v mestu Christchurch na Novi Zelandiji, pa še v številnih drugih potresih. Utekočinjanje, se zdi, je ob potresih dokaj pogosta zadeva.
Predstavljajte si, da sedite na plaži. Tole se zgodi ob utekočinjanju, namočen pesek ali mulj pod močnim pritiskom – lahko ga povzroči potres, lahko pa ponavljajoče se obremenitve, kot so na primer težki vlaki – dobi lastnosti tekočine. Za ilustracijo, nekaj podobnega se zgodi, kadar z roko udarjate po mivki na plaži in mivka hitro postane mokra in želatinasta.
Tole pa je znanstvena definicija dogajanja: »Likvifakcija nastane, če so zrnati in z vodo nasičeni nevezani sedimenti podvrženi dinamični obremenitvi, ki v njih povzroči ciklične dinamične deformacije in pride do porušitve rahle notranje strukture. V rahlo vezanih zrnatih sedimentih, kot so razne vrste peska, temelji njihova nosilnost na stikih med posameznimi zrni. Pri porušitvi se ti stiki prekinejo in obremenitev prenese na vodo v porah sedimenta. Ta prenos obremenitve povzroči povečanje pornega tlaka in posledično zmanjšanje medzrnske ali efektivne napetosti. Bolj kot porni tlak narašča, mehkejši postaja sediment. Zato so deformacije znotraj sedimenta vedno večje in notranja struktura se pospešeno podira. Ko porni tlak doseže kritično raven, se efektivna napetost približa ničli in zrnat sediment se začne obnašati kot viskozna tekočina in ne več kot trdna snov. Ko se sediment v tleh utekočini in postane mehak, pride do različnih deformacij površja kot odziv na dinamično ali statično obtežbo,« navaja Andrej Gosar v članku Likvifakcija sedimentov ob potresu. Vse to si boste laže predstavljali ob praktični demonstraciji na Youtubu, kjer pokažejo, kako pride do utekočinjanja peščenih tal: https://www.youtube.com/watch?v=-eH5fh0YEuQ.
Več v Zarji št. 41, 9.10.2018
