Neodvisne raziskave iz tujine so pokazale, da je med 20 aktivnimi snovmi v pripravkih za tretiranje hmelja osem pesticidov, ki so uvrščeni med zelo tvegane – zelo so nevarni za naravo in človeka (vodne nevretenčarje, ribe, ptice in čebele). Za človeka sta dva pesticida potencialno rakotvorna, eden verjetno (strup za ščitnico in jetra), trije so smrtonosni pri akutni zastrupitvi dihal, pri enem obstaja tveganje zračnega transporta s prašnimi delci, vsi dražijo dihala in sluznico, eden od njih povzroča motnje reprodukcije in razvoja. Neodvisni raziskovalec Anton Komat, ki je po zaprosilu Civilne iniciative za varovanje okolja in zdravja Slovenj Gradec (CIVOZ) pripravil oceno tveganja, pravi, da gre za kar »lepo« zbirko strupov in njihovih posledic. Mikrobiologinja z NIJZ dr. Tanja Fatur pa je občanom odkrito priznala, da solate z vrta blizu hmeljišč že ne bi jedla in v takem okolju ne bi živela.
Prebivalci Slovenj Gradca in Šmartnega, ki so v okviru civilne iniciative zbrali že 2500 podpisov podpore, poudarjajo, da niso proti hmelju, ampak proti hmeljiščem tako blizu njihovih domov. Medtem ko mora biti v Angliji hmeljišče od naselja (tudi od ene same hiše) oddaljeno pol milje (približno 800 metrov), so na Koroškem hmeljišča tik ob hišah (zgolj nekaj deset metrov stran). Aktivisti, združeni v civilni iniciativi, tako zahtevajo 300-metrski odmik hmeljišč od stanovanjskih hiš, hmeljarji pa naj okoli hmeljišč zasadijo hitro rastoče drevje in pred škropljenjem hmeljišča zaščitijo s folijo. Hmeljarjem se zdijo njihove zahteve nerealne, so pa pripravljeni za nekaj dodatnih metrov odmakniti nasade od hiš, prav tako bi zasadili zeleno živo mejo med hmeljišči in naseljem, zahteva CIVOZA po zaščitni ogradi tri metre nad hmeljišči pa se jim zdi nemogoča.
Lažna zgodba o uspehu? Za ZDA, Nemčijo in Češko je Slovenija četrti največji ponudnik hmelja na svetu, hmelj pa je slovenski kmetijski izvozni pridelek številka ena. Vendar nekateri zaradi visoke toksičnosti pripravkov za škropljenje hmeljarstvo označujejo kot le navidezno zgodbo o uspehu. Tisti bolj ozaveščeni so prepričani, da bodo hmeljišča svoj davek terjala čez desetletja, in zdi se jim nedopustno, da država ne zaščiti zdravja ljudi. To vidijo kot znak nezrelosti naše družbe.
Vsako spraševanje ali celo zahtevo po dokazih o neškodljivosti hmeljarskih fitofarmacevtskih pripravkov pa koroški hmeljarji jemljejo kot organiziran napad nanje in nabiranje političnih točk pred lokalnimi volitvami. Je tako težko razumeti, da se ljudje vsaj po nekaterih krajih zbujajo, so aktivni in jim ni vseeno za okolje in lastno zdravje?
Največ fitofarmacevtskih sredstev se v Sloveniji porabi v sadjarstvu, vinogradništvu in hmeljarstvu. Pri pridelavi pšenice in koruze se tudi uporabljajo škropiva, opozarjajo hmeljarji, vendar pozabijo povedati, da so količine škropiv občutno manjše kot pri hmelju, kjer je problematična višina rastline in zanašanje meglic pesticidov v naselje.
Hmeljarji bi morali vsako škropljenje napovedati, vendar se to po zatrjevanju krajanov in naših sogovornikov ne dogaja. »Letos sem po mnogih letih prvič opazila napis, da škropijo hmelj,« nam je povedala Slovenjgradčanka, podpornica civilne iniciative, ki želi ostati anonimna. »Včasih sta okoli Šmartnega rasli pšenica in koruza, zdaj raste hmelj, ker se kmetom bolj splača. Znanki, ki ima hmeljišče 20 metrov od hiše in že dolga leta redi nekaj malega kokoši, so, ko se je hmeljišče približalo njeni hiši, prav v tistem letu poginile vse kokoši. Mar ni čudno?« se je spraševala. Druga znanka opaža, da ji v sadovnjaku zraven hmeljišča nobeno drevo ne rodi več, čebel skoraj ne opazi. Sogovornica je omenila še prijateljico, ki je pred leti zbolela za rakom, ga na srečo premagala, a je prepričana, da je bolezen posledica škropljenja hmelja tik zraven njenega doma. Ob škropljenju vsakokrat pobegne čim dlje iz svojega kraja.
Več v Zarji, št. 37 , 11. 9. 2018
