Prepoln avtobus upokojenih novinarjev je imel nedavno redko priložnost, da sta se mu za vodiča pridružila umetnostni zgodovinar dr. Igor Krajnc, ki je konec tisočletja pripravil v Moderni galeriji retrospektivno razstavo Toneta Kralja, in zgodovinar prof. dr. Egon Pelikan, ki je napisal knjigo Tone Kralj in prostor meje (založba Mladinska knjiga, fotografije so od tam), je pa tudi avtor obširnega dela o primorski duhovščini med obema vojnama. Ogledali smo si nekaj cerkva in nenehno nas je spreletaval srh – zakaj o tem skoraj nič ne vemo? Od cerkve do cerkve, ki jih je poslikal Kralj, bi morala biti speljana božja pot slovenskega uporništva, nacionalnega ponosa in zanosa, tako pa v kakšni komaj dobiš ključe za ogled. A upajmo, da bodo trmasti Primorci tudi to uredili. Tone Kralj je namreč markiral etnične meje Slovencev, ki so po prvi vojni obtičali v Italiji.
Tu živijo Slovenci. Dr. Pelikan nam je seveda razložil, kaj so to »markacije prostora«, ki so povsod okrog nas. Za slovensko pokrajino so značilni kozolci, posebne oblike senenih kopic, značilne hiše po posamičnih predelih naše dežele, cerkvice na gričih, slapovi rož z balkonskih korit, mešanica rož in zelenjave na podeželskih vrtovih, ograje (preden si postavimo hišo, že imamo plot) pa zavese na oknih, drevoredi z lipami, kjer so gojili sviloprejke, z murvami … Ko je po prvi svetovni vojni z Rapalsko pogodbo velik del slovenskega etničnega ozemlja pripadel Italiji, se je začel nad Slovenci pogrom, sosedje so si namreč zadali, da bodo s svojo »visoko kulturo« naredili iz nas spodobne ljudi. Starejši, ki s takšnim zanosom prepevajo primorsko himno, pripovedujejo o svojem prvem dnevu v šoli: na tabli je bilo napisano »qui si parla solo italiano« (tu se govori samo italijansko), učenci niso razumeli učiteljice, ona pa njih ne. Koliko grenkih klofut so dobili otroci, če so v javnosti govorili slovensko! Takšnih zgodb sem slišala na desetine, recimo od kmeta, ki je očeta na openskem tramvaju vprašal, ali je tisto spodaj Trst. Italijanski potnik je vstal in fantiča tako udaril, da se mu je pocedila kri, njegov oče pa je na robu solz stiskal zobe, ker če bi ga treščil po betici, bi se znašel v zaporu.
Bil je torej čas, ko so morali Primorci poslušati, da se pri njih govori samo italijansko, Tone Kralj pa je brez besed v številnih cerkvah, ki jih je poslikal, označil: tu živimo Slovenci, tisti, ki nas tlačite, pa se cvrite v peklu!
Kako je bilo to mogoče? Ker ni dovolj prostora za obširno zgodovinsko predstavitev, le na kratko – po vojni je Primorska pripadla Italiji in mnoge rojake, ki so od prej živeli z Italijani (a pod oblastjo Avstro-Ogrske), je zajela panika in so se odselili v Jugoslavijo ali kam drugam. Tudi moj ded Istran je prodal svojo kmetijo in se z družino odselil na Štajersko, nič kolikokrat je ponovil, da pod Italijo pa ne bo, čeprav je v Jugi še takšen drek. Vsaj dostojanstvo je ohranil.
Slovenska in hrvaška manjšina v Italiji sta do leta 1928 izgubili vse izobraženstvo, razpustili so vse prosvetne, kulturne in denarne organizacije ter zaplenili njihovo premoženje, odpustili slovenske občinske uradnike, sodnike, advokate, zdravnike, učitelje so razgnali že prej, edina inteligenca, ki je ostala, so bili duhovniki. Naši Čedermaci torej, za katere je bila tudi predvidena »postopna ureditev razmer«, kar pomeni, da bi jih razgnali, ko bo čas za to. Združili so se v tajno krščansko socialno organizacijo, v njej je bilo pol duhovnikov in pol laikov, za solidno in redno financiranje pa je poskrbel eden vodilnih politikov v Kraljevini Jugoslaviji dr. Anton Korošec. Člani društva so skrbeli, da se nacionalna identiteta prebivalstva ni izgubljala, skrivaj so tiskali knjige, ustanavljali pevske zbore, učili otroke slovensko, in v ta koncept seveda sodi Tone Kralj s svojimi poslikavami. Duhovniki so ga vabili, naj poslika cerkve, ki so jih po prvi vojni obnovili, saj so bile mnoge porušene, no, je pa tudi kakšno prejšnjo sliko prekril s svojo. Plačevali so ga z denarjem, ki ga je prejemalo njihovo tajno društvo, in vsi v okolju, kjer je ravnokar delal, so vedeli, kaj je na slikah – redno sta se pojavljala slovanska buditelja Ciril in Metod, na monumentalnih slikah so bile zelo izrazite barve slovenske trobojnice, med tistimi, ki jih je slikar obsodil na pekel, pa so bili zelo razpoznavni obrazi nacistov in fašistov.
Več v Zarji št. 37, 11. 9. 2018.
