Papež Frančišek je med svojim potovanjem na Irsko dobil odkrit poziv svojih nasprotnikov, naj odstopi, Ircem pa se je moral na veliko opravičevati za številne grehe, ki jih je zagrešila tamkajšnja Cerkev, med drugimi tudi neusmiljene sestre usmiljenke. Sveti oče je prišel do dramatičnega spoznanja, da so verniki v zelo kratkem času prekrojili svoj odnos do nespodobnega povezovanja cerkvene in posvetne oblasti. Da se torej Cerkvi hudičevo majejo temelji, na katerih je zgrajena.
Ko je novoizvoljeni papež Frančišek pred dobrimi petimi leti pozdravil množico vernikov na Trgu svetega Petra z besedami »bratje in sestre, dober večer« in jih kmalu zatem prosil, naj molijo zanj, še preden je on molil zanje, je bilo jasno, da se je v Cerkvi začelo dogajati nekaj novega in prelomnega. Po petih letih mu eni očitajo, da ni napravil prav veliko, drugi, predvsem iz cerkvenih krogov pa, da je heretik pa tudi hipokrit, saj je za mnoge zlorabe vedel, pa ni ukrepal oziroma je grešnike celo ščitil. Vsekakor pa ga krivijo, da se cerkvene »skrivnosti« ne spoštujejo več in da je s svojimi obsodbami zlorab sprožil plaz, ki ga ni mogoče več ustaviti. A se je prav ob papeževem obisku na Irskem izkazalo, da si verniki sami reformirajo svoj odnos do vere pa tudi do Cerkve, če tega ni sposobna napraviti sama.
Rokovanje s homoseksualnim predsednikom vlade. Papež je obiskal Irsko predvsem zaradi devetega svetovnega srečanja katoliških družin, je pa seveda vedel, da ga tam ne bodo samo častili. Opravičevati se je moral zaradi številnih spolnih zlorab (pravzaprav se povsod opravičuje), ki so jih cerkveni dostojanstveniki zagrešili nad verniki, predvsem nad otroki. Na Irskem je zatrta spolnost, ki se potem lahko kaže v brutalnih zlorabah, ko vendarle plane na dan, problem vse družbe, saj je imela Cerkev od nekdaj pomemben vpliv na državno zakonodajo. Kar je bilo v drugih evropskih državah že zdavnaj sprejeto za primerno in moralno, je bilo tam najstrožje prepovedano. Leta 1983, ko legalizacija splava večinoma ni bila več vprašanje, so na Irskem z izdatno asistenco Cerkve sprejeli ustavni amandma, po katerem je bil splav prepovedan, tudi če je bilo ogroženo materino življenje. Zagrožena kazen – 14 let zapora. Več kot 170.000 Irk je zaradi nezaželene nosečnosti potovalo predvsem v Anglijo, seveda tiste, ki so si to lahko privoščile. Druge so se prepuščale domačim mazačem.
Papež je bil seveda na Irskem sprejet z najvišjimi državnimi častmi, med drugim se je rokoval s predsednikom vlade Leom Varadkarjem, ki je odkrit homoseksualec, eden od petih državnih voditeljev na svetu, ki ne skrivajo svoje spolne nagnjenosti. Varadkar je bil tudi pobudnik zakona, ki je Irsko leta 2015 uvrstil med države, kjer so istospolne poroke izenačene s porokami žensk in moških. Prav tako je bil med vodilnimi, ki so letošnjega maja izsilili in izpeljali uspeli referendum, ki dovoljuje ženskam, da svobodno, brez trpinčenje, opravijo splav do 12. tedna nosečnosti. Ankete so napovedovale, da bodo predlagatelji legalizacije splava zmagali, a je rezultat presenetil tudi največje optimiste – za splav je bilo kar 66,4 volivca. Čeprav se je država zelo trudila, da bi otežila glasovanje, ni namreč dovolila, da bi Irci na tujem glasovali po pošti ali na veleposlaništvih, se je uštela – cele družine so množično prihajale na volitve z letali in ladjami in sporočale političnim konservativcem in Cerkvi – dovolj je bilo!
Kaj pa zdaj? Irska se je nazadnje veselila papeškega obiska pred 39 leti, ko jo je obiskal Janez Pavel II, takrat je štela 3,4 milijona prebivalcev, procesij in skupinskih molitev pa se je udeležilo 2,7 milijona vernikov. Zdaj živi na Irskem 4,8 milijona prebivalcev, v vseh dogodkih v zvezi s papežem Frančiškom pa je sodelovalo manj kot pol milijona vernikov. Zato pa so se na shodih pojavljali protestniki proti spolnim, finančnim in drugim zlorabam v Cerkvi, kar je bilo še pred nedavnim nepojmljivo. Papež je v eni od treh najbolj gorečih katoliških držav (poleg francoske Kanade in Poljske) lahko na lastni koži začutil, da so verniki sami reformirali svoj odnos do Cerkve in da jo lahko kot institucijo rešijo le zares globoke spremembe. Za začetek je to ukinitev celibata, odprta vrata ženskam za duhovne poklice, umik v meje duhovnosti (Cerkev je namreč največja finančna multinacionalka), nadzor nad cerkvenimi sodišči (ki pač ne morejo opravljati vloge civilnih, ko gre za kazniva dejanja) … in še marsikaj.
Več v Zarji št. 36, 4. 9. 2018.
