Vsi vemo, da so med živili, ki najbolj vplivajo na okolje in družbo, banane, kava in kakav. Za te tudi že vemo, da jih je, če nam je kaj do okolja in pravične družbe, bolje kupovati v okviru pravične trgovine. Poleg teh pa je še nekaj živil, za katere bi bilo pred nakupom vredno razmisliti, ali jih sploh potrebujemo.
Avokado: uničeni gozdovi, pomanjkanje vode. V zadnjih letih je avokado postal tako priljubljen, da se je v Evropi uvoz teh zelenih plodov od leta 2012 do zdaj podvojil. Večinoma gre za uvoz iz Južne in Srednje Amerike. V Mehiki, v pokrajini Michoacan, kjer pridelajo 80 odstotkov vseh avokadov na svetu, so se površine plantaž avokada v zadnjih desetih letih povečale za skoraj 40 odstotkov. Na škodo gozda seveda, ki ga pospešeno krčijo za pridobivanje obdelovalnih površin. Ocenjujejo, da na leto posekajo 20.000 hektarov gozda. Za primerjavo: pred desetimi leti so posekali okoli 80 hektarov gozda na leto. Problem z avokadom je tudi, da za pridelavo na plantažah potrebuje desetkrat več vode kot za naravno rast v gozdu. Za kilogram sadežev – kar je vsega skupaj od tri do štiri sadeže – drevo potrebuje 272 litrov vode, kar je recimo štirikrat več vode, kot jo je treba za vzgojo kilograma pomaranč. To je seveda dodaten pritisk na okolje. Denimo v Čilu, ki je tudi velik pridelovalec avokadov, se lokalni prebivalci v pokrajini Petorca pritožujejo, da zaradi suše in avokadov preprosto nimajo več vode. Lani je čilska vlada s pomočjo satelitskih fotografij odkrila 65 nelegalnih vodovodov do plantaž avokada, ki so vodo kradli iz rek, ki so napajale krajevne vodovode. V suhi pokrajini, kjer skoraj nikoli ne dežuje, pa je voda najpomembnejša dobrina. Pridelava avokada ima tudi družbeni vpliv. Ker ta hip prinaša tako velik dobiček, ga imenujejo zeleno zlato, nadzor nad pridelavo pa poskušajo prevzeti kar narkokarteli. Proizvajalci v Michoacanu so nekaj let kriminalcem res plačevali davek, nato pa so se uprli in zdaj sami financirajo oborožene varnostne straže.
Žvečilni gumi: plastika v naših ustih. Res je, da naravni žvečilni gumi iz gumene mase dreves chicozapote nimajo popolnoma enakega okusa kot sintetične žvečilke, a bi kljub temu veljajo razmisliti o tem, da priljubljene blagovne znamke zamenjamo za naravne žvečilke. Zakaj? Prvi razlog je, da je sintetični žvečilni gumi narejen iz polimerov na osnovi naftnih derivatov, podobno kot je narejena guma za pnevmatike. Tega pa si res ne želite imeti v ustih, kajne? Veliko boljše so naravne žvečilke. Predvsem zato, ker so večinoma v prodaji preko pravične trgovine, tako da se denar od prodaje res steka neposredno proizvajalcem. Kar je nekakšno povračilo gorja, ki jim ga je industrija žvečilk storila v preteklosti. Smolo, iz katere naredijo naravne žvečilke, nabirajo v pragozdovih Gvatemale, Mehike in Belizeja. Na začetku 20. stoletja so bili nabiralci smole, ki so večinoma iz indijanskih plemen, recimo pripadniki Majev, podvrženi suženjskim delovnim razmeram. Ko so po drugi svetovni vojni začeli proizvajati sintetične žvečilke, je večina nabiralcev ostala brez dela. Šele v zadnjih letih so ponovno obudili nabiranje žvečilne smole, ki jo, večinoma organizirani v zadruge, predelujejo sami. Trenutno obstaja 56 zadrug, v katerih dela okoli 2000 nabiralcev smole oziroma chiclerosov, kot se imenujejo. V skupnem konzorciju določajo cene in način proizvodnje svojih naravnih žvečilk. Tako ne le da skrbijo za svoj zaslužek, temveč tudi ohranjajo naravne vire.
Cvetlice: v evropske vaze iz Afrike. Rezano cvetje, ki ni z naših vrtov, je z ekološkega stališča vedno problematično. Recimo, da predvidevamo, da v naše cvetličarne pride iz Nizozemske. Kar pomeni, da je večinoma vzgojeno v ogrevanih energetsko potratnih rastlinjakih. Zato so še pred desetimi leti potrošnike nagovarjali, naj kupujejo cvetlice, vzgojene v Afriki, večinoma v Keniji, pa tudi Tanzaniji in Ugandi, češ da tam rastejo na prostem in je zato vzgoja prijaznejša do narave. Nizozemske cvetlične farme so množično selili v Afriko. Vsako leto v Evropo iz Kenije uvozijo tri milijarde vrtnic. Samo vrtnic, ob tem pa še mnogo drugega cvetja. S tem so sicer zagotovili delo okoli 10.000 predvsem mladim ženskam, toda razmere, v katerih delajo, so vse prej kot zgledne. Večina jih dela za določen čas, nevladne organizacije pa poročajo o spolnem nadlegovanju, posebno v primerih, ko nadrejeni za podaljšanje pogodbe o delu zahtevajo spolne usluge. Prav tako imajo izjemno dolge delovnike, plačane pa so minimalno, okoli evro za dan, v Ugandi celo še manj. Največji problem pa je, da so vsak dan izpostavljene kemikalijam. Vrtnice je treba zaščititi pred plesnijo, in v Afriki je dovoljeno veliko več pesticidov kot v Evropi, denimo še vedno uporabljajo tudi DDT in metilbromid, ki sta v Evropi prepovedana. Delavke pa na poljih delajo brez posebne zaščite, zato pogosto zbolevajo. Dodaten problem je, da tudi vrtnice potrebujejo veliko vode. Jezero Naivasha v Keniji se je prav zaradi vse večjih potreb po namakanju vrtnic skrčilo za polovico. Tako da je dejstvo, da vsaka roža iz Kenije za to, da stoji v evropski vazi, prepotuje 7000 kilometrov, še najmanjši okoljski problem.
Rakci: vzgojeni z antibiotiki in suženjskim delom. Ste se že kdaj vprašali, kako je lahko vrečka zamrznjenih rakcev iz Tajske ali Indije trikrat cenejša kot kilogram jadranskih škampov? Odgovor leži v proizvodnji. Zamrznjeni rakci so večinoma pridelani na ribjih farmah. In tam je narobe več stvari, kot bi si mislili. Če začnemo z okoljskimi problemi. Rakci so gojeni intenzivno, se pravi v bazenih na obali, v katerih se voda menja s plimovanjem. V bazenih je tisoče in tisoče rakcev. Kar pomeni, da jih je treba obvarovati pred boleznimi. Zato v bazene stresajo ogromno kemikalij, recimo pesticide in antibiotike, med katerimi so tudi taki, ki so v Evropi prepovedani. Kar nato voda med plimovanjem odplakne v ocean. Drug okoljski problem rakcev je, da so zaradi gojenja v plimskem območju ogrožene mangrove. Študije univerze Yale so pokazale, da so zaradi vzgoje rakcev uničili okoli 38 odstotkov vseh mangrov na svetu. Najhujše je v Bangladešu, kjer so nekatera obalna območja popolnoma opustošena. Poleg vpliva na okolje je še hujši vpliv na družbo. Novinarji agencije AP so leta 2016 prejeli Pulitzerjevo nagrado za razkrinkanje suženjskih razmer, v katerih je delalo tisoče delavcev na tajskih akvafarmah rakcev. Izpostavljeni so bili maltretiranju, poleg tega so živeli v nečloveških razmerah, tudi v kletkah, mnogi pa niso bili niti plačani, saj so bili ilegalni priseljenci in so jim denar pobirali tihotapci z ljudmi. Čeprav se je tedaj mnogo supermarketov odreklo rakcem iz podjetij, ki so izkoriščala delavce, ni rečeno, da se zdaj te prakse ne ponavljajo.
Več v Zarji št. 35, 28. 8. 2018.
