Se vam zdi, da je kač letos več? Da so agresivnejše? Da je v časopisih več člankov o tem, kako so kače nekoga napadle? Je letos morda kačje leto? Bi morali upoštevati dobrohotni nasvet komika W. C. Fieldsa, ki je že pred časom svetoval, »vedno imejte pri sebi steklenico viskija za primer, če vas ugrizne kača, in poleg tega imejte vedno pri sebi tudi manjšo kačo«?
Pa smo šli in vprašali za vas. Vse kaže, da lahko viski letos pustite doma.

Ne, število kač letos ni bistveno drugačno kot pretekla leta, pravi Griša Planinc, glas, ki se vam oglasi, če pokličete na Kačofon, »če zdaj vidite kačo, je vsaj lanska. Kačji mladiči se bodo izlegli šele avgusta ali septembra, prej ni mladičev, ker se kače parijo spomladi. Kača, dolga dvajset centimetrov, je lanska, če je daljša, je pa iz prejšnjih let. Vsaj za zdaj torej še ni nič več kač kot prejšnje leto, kvečjemu kakšna manj. V okolju, ki se bistveno ne spreminja, se tudi njihovo število bistveno ne spreminja iz leta v leto, so pa vselej prisotna manjša nihanja.«

Prevelik plen. In se tako kdaj zgodi, kot se je letos, da ga je klicala gospa iz ljubljanskih Most, ki je naštela kar štirinajst kač. Verjamem ji, pravi, čeprav takrat, ko je sam prišel pogledat, ni bilo na spregled več niti ene kobranke. »Kačam ni treba v službo pri štiridesetih stopinjah Celzija, mi smo tista neumna vrsta, ki to počne. V stabilnem okolju je število kač stalnica, ali jih vidimo ali ne, je pa druga zgodba. Kače se skrivajo, vidimo jih manj kot deset odstotkov. Videli jih boste, če boste nanje  naleteli v obdobju, ko so aktivne. Idealen čas je pomlad, ko so jutra še mrzla, čez dan se pa segreje in je kačam prijetno – tako kot vam. Seveda pa je vsaka kača svoja osebnost, ni pravila, ki bi držalo za vse. Poleti so kače aktivne zjutraj in zvečer, čez dan je pa prevroče.«

Tudi to ne drži, da bi bile letos bolj napadalne. »Kače same po sebi niso agresivne, bojijo se bitij, ki so večja od njih. Če vas zazna na večji razdalji, se ne bo vznemirjala. Če se še vedno približujete, postane pozorna, in ko ste po njeni oceni dovolj blizu, se začne umikati. Na krajši razdalji nase opozarja s sikanjem, to je prepihavanje zraka skozi nosnice, ki pomeni, stran, ne bližaj se mi! Če pa vas ni videla in pridete do nje, je to presenečenje za oba – takrat se lahko brani z ugrizom.«

Mimogrede, in to precej pomemben mimogrede, za kače pravimo, da ugiznejo, ne pičijo. Pikajo živali, ki imajo žela, bodala in podobno, za kače pa je primernejši izraz ugriz. »To ni napad na človeka, to je obramba. Nikoli napad, vedno obramba, napadajo le plen, mi smo pa za domorodne vrste preveliki, da bi bili plen.«

Slepi potniki. Kačofon je tudi zelo koristna spletna stran, na njej najdete navodila, kako ravnati ob stiku s kačo, naj bo v naravi ali pri vas doma, predvsem pa telefonsko številko, ki jo zavrtite, kadar vas na primer zgolj zanima kaj o kačah – in seveda tudi takrat, ko kačo zalotite nekje, kjer nima kaj iskati, v hiši, v garaži, v avtu, in bi se je radi znebili. »Večino zadev rešimo po telefonu ali po mailu,« pravi Griša Planinc, ki je, tako kot drugi člani Herpetološkega društva – Societas herpetologica slovenica prostovoljec. Ima službo, ki ni nič povezana s kačami, čeprav je po izobrazbi biolog. Včasih je pa treba kam priti tudi osebno in odstraniti kačo. Če sam nima časa, pokliče druge herpetologe, če oni nimajo časa, pa velikokrat priskočijo na pomoč gasilci. Idealno bi bilo v državi imeti mrežo usposobljenih ljudi, pravi, ki bi jih lahko poklicali na pomoč, kadar bi imeli težave s kačami. Z veseljem bi jih usposabljal, vendar to zahteva tudi sredstva.

Prav gasilci so se dobro izkazali oni dan na bencinski postaji na Lomu, kjer so v avtu močno presenečenih turistov odstranili kačo, vrsto, ki živi le na Obali. Mislili so, da imajo opravka z modrasom, pa je bil v resnici progasti gož. Potem so ga izpustili v naravo, kot jim nalaga zakon, ker niso vedeli, da lahko preživi samo v milejših temperaturah. »Čez poletje se bo imel fino, pozimi bo pa poginil,« prerokuje Griša.

Kače so lahko zelo pretkani slepi potniki. »Podvozje ponuja ogromno skrivališč. Nekoč so mehaniki pri nekem avtu odmontirali vse, kar se je odmontirati dalo, pa kače niso našli, potem so pa avto pustili na parkirišču in je kača čez čas sama prilezla ven.« Kača lahko skozi ventilacijo prileze celo v kabino ali pa zleze skozi kakšno avtomobilsko okno, ki so ga pustili odprto zaradi zračenja, takih primerov je vsako leto nekaj. Kačofon na pomoč večkrat pokličejo tudi iz garažnih hiš.

Mojstrice skrivanja. Ali Slovenci dobro poznajo kače, ali ga panično kličejo tudi zaradi povsem nenevarnih kač, vprašamo –  v Sloveniji imamo namreč samo tri vrste strupenjač. »Tisti, ki poznajo kače, me ne kličejo, sicer ljudje pa telefonirajo zaradi vseh mogočih stvari. Morda želijo samo dodatne informacije. Gospa je na podstrešju videla tri pisane kače, v resnici pa so bile le tri pisane vrvi. Če imajo ljudje strah pred kačami, ofidiofobijo, je zanje vsaka stvar, ki ima obliko kače, grozljiva. Pogosto kličejo, ker kače ne poznajo, kličejo zaradi nestrupenih kač, ampak s tem ni nič narobe. Če ne poznaš kač, moraš vsako obravnavati, kot da je strupena.«

Ampak – in tole je zanesljivo nekaj, česar pravzaprav niste hoteli vedeti – »če ste opazili kačo blizu doma, še zdaleč ni edina, saj se tam razmnožuje, potrebuje torej tudi partnerja. Tudi mladičev je vedno več. Če kačo ujameš in jo odneseš stran, je to tako, kot bi odstranjeval deževnike z vrta. Da odneseš kačo, to je samo za to, da nekdo, ki se boji kač, laže spi. Dam pa jim vedeti, da to ni bila edina kača.«

Zame je pomembno samo to, da so ljudje varni, poudarja. Včasih se zgodi, da gojitelju kač pobegne hišni ljubljenček – ampak doslej še nobena od begunk ni bila strupenjača. »Pobegle ljubljenčke največkrat najdejo kar v stanovanju, redko se izmuznejo na prosto. Zato lastniki kar dobro pazijo, saj vedo, da bodo ugriznile njih.« Pitoni včasih pobegnejo, ker jih lastniki odnesejo na vrt, potem jih pa ne najdejo več, ker so, kot vse kače, mojstri skrivanja.

Tudi tole je še čisto sveža domača zgodba: »V eno od ljubljanskih bolnišnic je zašla kobranka, pod vrati je zlezla v majhno pisarno. Vse so preiskali, a je niso našli. Čez štiri dni se je ujela v eno od nastavljenih živolovk (pasti za kače, v kateri kače ostanejo žive), a če se ne bi sama ujela, je sploh ne bi videli. Lahko bi ostala tam cel mesec, približno tako dolgo je lahko brez hrane, lahko pa bi za kakšno omaro tudi poginila.« Gospa, ki je s kačo štiri dni delila pisarno, je imela zares smolo, strašansko se namreč boji kač.

Vemo, vprašali boste, kako kača pride v bolnišnico. Ah, zelo veliko možnosti ima, kako priti noter, vzdihne sogovornik.