Še pomnite, tovariši, lanskega septembra smo šli gledat ponazoritev zgodovinske bitke izpred natanko sto let na Kolovratu nad Kobaridom, pa je bilo tudi vreme povsem zgodovinsko, tako nabito z dežjem in meglo, da smo bitko večinoma samo slišali, videli pa ne prav veliko. Pozneje smo izvedeli, da je bilo tisti dan prekrasno jutro in enako prekrasno popoldne, samo tisti vmesni del dneva z bitko je bil zakrknjeno meglen.

In so nam torej dolgovali eno bitko, pa smo šli, ko so nas prejšnjo nedeljo povabili na ponazoritev bitke ob napadu Nemčije na Jugoslavijo 6. aprila 1941, seveda pogledat. Ker le kdo bi se lahko uprl sloganu V Pivki ni megle?

V Pivki čisto zares ni bilo megle.

Moj dežnik je lahko sončnik. Nastopilo je okrog osemdeset ljudi, kakšnih šestdeset eksplozij in en konj, ta se je prišel pokazat čisto na začetku – potem so ga odpeljali stran od treskanja – gledat pa jih je prišlo dobrih tisoč gledalcev. Najbolj vneti so se drenjali čisto pri ograji, drugi so iskali senco pod borovci, tretji so posedli kar na sveže pokošeni sončni breg nasproti bojišča. Številni so odprli dežnike, ki so se morali potem delati, da so sončniki. Ko smo čakali, da se bitka začne, sem se zavlekla v senco in se poskušala spomniti, kdaj sem nazadnje takole ležala v travi, štela oblake in poslušala vojaške koračnice. Na mojem kolenu je pristal bel metulj, skupaj sva poslušala tisto staro sentimentalno popevčico Lili Marleen, ki je donela iz zvočnikov, potem je pa odletel naprej po svojih metuljih opravkih. Kdo ve, imajo metulji ušesa?

Senca se je medtem čisto potihem odkradla stran in približno takrat bi mi kakšna hladna meglica prišla kar prav. V zraku je plaval nežen vonj po pokošeni travi in testosteronu.

Premalo sovražnikov ni dobro. Če so vaša zgodovinska dejstva malce majava, je dobro vedeti tole: aprilska vojna ali tudi napad na Jugoslavijo, kot ji pravijo, je bila silno kratka vojna, tako rekoč vojnica, začela se je z nemškim napadom na Jugoslavijo 6. aprila, čez nekaj dni so se napadajočim Nemcem, ki jim je šlo zelo dobro, pridružili še Italijani, Madžari in Romuni. Jugoslovanska vlada jo je pobrisala v tujino, tisti njeni člani, ki so še ostali, pa so 17. aprila 1941 podpisali kapitulacijo. Tako je umrla prva Jugoslavija.

Tisto, kar smo prvo junijsko nedeljo gledali v Parku vojaške zgodovine v Pivki, je bila ponazoritev bitke na Rupnikovi liniji nekje na štajerski meji 6. aprila 1941 zjutraj, ko so Nemci napadli brez vojne napovedi. Boji so v resnici trajali kakšnih sedem, osem ur, nato so se Jugoslovani vdali, Kulturno zgodovinsko društvo Triglav, ki se (edino pri nas) ukvarja s ponazoritvami, pa je (s prijazno pomočjo klubov iz tujine) dogodke strnilo v polurno bitko.

V primerjavi z bitko na Kolovratu, ki so jo pripravljali leto dni, je bil tole precej cenejši in manj zahteven projekt, je rekel organizator bitke Pavel Car iz KZD Triglav. In priznal, da so sprva sanjali o neki drugi bitki, da so hoteli uprizoriti izsek iz ofenzive ob reki Piavi, bitko na hribu Monte Grappa iz leta 1918, a so imeli italijanski ponazoritveni klubi že svoje projekte »in nismo uspeli dobiti dovolj sovražnikov, zato smo potem spremenili načrte«, je povedal Car.

Hudič je, če nimaš dovolj sovražnikov. In so se tako pred tremi meseci lotili organizacije ponazoritve boja na Rupnikovi liniji.

Premalo gledalcev je pa še hujše. Takole pokanje za vaš užitek nikakor ni poceni. Uprizoritev bitke v Pivki je stala trikrat manj kot tista na Kolovratu, a je bila še vedno draga – plačati je bilo treba varnostnike, gasilce, rešilca, ozvočenje, reklamo, košnjo bojišča … »Orožje je tudi problem. Odvisno je tudi od zakonov v posameznih državah. Mi imamo originalno orožje, ki je predelano tako, da lahko strelja samo z manevrskim strelivom. Italijani tega nimajo, oni imajo lahko samo 'deko', kot se temu reče, neuporaben kos železa,« je poročal Pavel Car. Ampak potem za ta neuporabni kos železa vsaj ni treba kupovati streliva, tega si morajo namreč sodelujoči sami plačati – ste vedeli, da je manevrsko strelivo dražje od pravega? En naboj stane 66 centov. In je šlo torej v žaru bitke (s pokom!) v zrak veliko evrov.

»Slepi naboji so dražji od pravih, to je tržna niša in vaški posebneži, kot smo mi, so pripravljeni to plačati. Izdelujejo jih v Srbiji, v tovarni orožja Prvi partizan Užice, ki izdeluje tudi manevrsko strelivo. Mi smo postrgali še nekaj od vojske, ki je imela tega streliva precej, ker ga je uporabljala na vajah. Slovenska vojska je na žalost pred desetletjem in več vrgla stran 15 milijonov manevrskih nabojev. Zdaj so šli na Natov standard in imajo drugačno orožje.«

V petek so udeleženci začeli postavljati bojišče, napolnili so okrog 150 vreč, postavili žične ovire in španske jezdece, naredili bunker (in ga nato v nedeljo radostno zažgali), v soboto so vadili. In potem so držali pesti in čakali na gledalce. Če po tolikšnem trudu in stroških ni gledalcev, »je to za klub lahko katastrofa«, je povedal gospod Car in v dokaz priložil tragično zgodbo češkega kluba iz okolice Brna, ki je prirejal »res epske bitke«, ki jih je prišlo gledat tudi po 40.000 ljudi. »V zadnji bitki so imeli 13 tankov, 7 letal, 50 vozil, 600 nastopajočih, bojišče je bilo dolgo okrog štiri kilometre, potem so pa na tisti dan napovedali stoleten orkan in je prišlo samo 200 gledalcev. Napovedani orkan je pa bitko za pet ur zamudil. Izguba je bila velikanska.«

Gorimo za vaše veselje.  Kaj vam lahko povemo o bitki? Da so se napadali, odbijali napade, dirjali sem in tja – v volnenih uniformah in s kovinskimi čeladami pod pripekajočim soncem –, strašno je pokalo, veliko eksplozij je bilo in ena je bila tako močna, da so se še na hribu pod gledalci stresla tla, a daleč največji vtis je naredil goreči človek, ki je dirjal po bojišču. Nekatere reakcije so bile majčkeno presenetljive, ženska v bližini je ob pogledu na človeka v plamenih planila v gromek smeh. »Lejga unga strica,« je navdušeno zavrisnila.

Večina gledalcev je v zrak molela svoje telefone – je sploh kdo bitko spremljal v živo ali so jo vsi gledali skozi objektiv? Beli metulj, tisti od prej ali pa morda njegov bratranec v drugem kolenu, je med streljanjem in eksplozijami mirno letal s cveta na cvet in se pokanju sploh ni dal motiti, niti malo. Resno, ali imajo metulji ušesa? Imajo, se razkrije, če poguglate. Tale je bil očitno malo naglušen. Skoraj zagotovo pa je imel ušesa plavolas fantek na očetovih ramenih, saj je sredi silovitega treskanja planil v jok. Nehaj, ga je nadrl v bitko zatopljeni oče, in potem je mali pacifist nesrečno ždel na svojem visokem položaju, si z ročicami pokrival ušesa in vsake toliko zavekal: »A glemo lahko domou?« Oče mu ni odgovarjal.

Več v Zarji št. 24, 12.6.2018