Upodabljali so jih številni umetniki, krasijo romantične fotografije, okvirje slik, šatuljic, zaradi lupin čudovitih oblik in barv so lahko privlačen del nakita. Nekateri jih uporabljajo za napovedovanje prihodnosti. Njihovo življenje je izredno zanimivo in še zdaleč ne dolgočasno, nam je povedal Jan Simič, skrbnik in strokovni vodja Muzeja školjk in polžev v Piranu. Poleg vsega so okusno in izredno hranljivo živilo. Bogate so z beljakovinami, minerali, kot so jod, cink in fosfor, vsebujejo veliko vitamina B1 in so dragocen vir nenasičenih maščobnih kislin omega 3. Mogoče jih je hitro in preprosto pripraviti na številne načine. Slovenci imamo tri gojišča klapavic, na Debelem rtiču ter v Strunjanskem in Piranskem zalivu. Med drugim jih goji družina Fonda, ki je sicer bolj znana po prvovrstnih brancinih. Z biologinjo in direktorico podjetja Ireno smo obiskali gojišče v Piranskem zalivu, na najjužnejši točki slovenskega morja.
»Slovenci nismo pretirani jedci klapavic, ljudje poznajo predvsem pripravljene na buzari, vendar je na internetu mogoče najti še ogromno odličnih receptov,« je pripovedovala, ko smo se s čolnom peljali proti školjčišču neposredno ob bazenih, kjer že petnajst let sonaravno gojijo brancine. V ribogojnici ob solinah so za gojenje školjk in rib odlične razmere. Voda je čista, globoka, tok pa močan. V naravi živijo klapavice (v Dalmaciji jim pravijo dagnje, v slovenskem Primorju pa pidoči ali pedoči) pritrjene na trdno podlago v pasu plime in oseke – na zidovih, pomolih, stebrih, plovkah, skratka povsod, kjer najdejo ustrezne življenjske razmere. Prehranjujejo pa se s planktonom, ki ga prefiltrirajo iz vode. »V svetu je klapavica najbolj gojen morski organizem. V Evropi jih največ gojijo Španci, v svetu pa so presenetljivo na prvem mestu Kitajci. Školjčišče se obdeluje podobno kot njiva, le da namesto traktorjev uporabljaš plovila.« Stalno življenje pod vodo in s tem ugodnejše življenjske razmere gojenih klapavic v primerjavi z divjimi so osnova za njihovo boljšo kakovost. »Seme – male, od centimetra do centimetra in pol velike školjke, damo v fine bombažne mrežice, okoli njih pa še plastično mrežico in jih nato spustimo pod vodo. Vse skupaj je videti kot tri metre dolga klobasa, rešta se ji reče. Čez dva do tri mesece se bombažna mrežica razgradi, školjke se sprimejo skupaj in začnejo rasti. Po letu in pol so velike od štiri do sedem centimetrov.« Takrat so primerne za izlov. »Slovenska klapavica bo vedno malo manjša, nikoli zelo polna, po okusu pa zelo fina, malo bolj slana. Manjša je, ker je morje prečisto in preprosto nima dovolj hrane,« je razlagala Irena, medtem ko smo pluli med barvastimi bojami, pod katerimi plavajo »klobase« školjk. »Barve boje so odvisne od lastnika. V Sloveniji smo trije večji in dva manjša pridelovalca.« Fondovi jih gojijo na biološki način, kar pomeni, da morajo zadostiti nekaterim zahtevam za pridobitev certifikata. »Za školjke je zelo pomembno, kje so gojene. So zelo hranljive, imajo strašno kakovosten in lahko prebavljiv protein ter veliko maščob omega 3, vendar morajo priti s kontroliranega gojišča.« Klapavica je sicer užitna vse leto, le da je pozno jeseni in pomladi, v obdobju razmnoževanja, med lupinami za spoznanje manj mesa. Gojišča v Piranskem zalivu (ki so po nekaterih raziskavah na četrtem mestu najčistejših krajev v Sredozemlju) nenehno kontrolirajo. Tehnike gojenja pa so že petdeset let bolj ali manj enake. »Razlika je le v materialih, tehnologija pa se ni veliko spremenila.« Največji škodljivci školjk so orade, ki med selitvijo zaidejo v ta predel. Če jih pustijo pri miru, ni velike škode, če pa jih v tistem času kakorkoli vznemirijo, močno napadejo školjke. »Gojenje školjk je lepa dejavnost, ker je dolgoročno gledano trajnostna,« je še razložila Irena, medtem ko smo se peljali okoli bazenov, kjer so ravno hranili brancine, kar je bilo tudi posebno doživetje – ampak za drugo zgodbo.
Več v Zarji, 12.6.2018
