Nadia Murad je s svojo številno družino živela v Koču v sindžarskem pogorju na severu Iraka. Pripada jazidski skupnosti, ljudstvu, ki govori kurdsko, ima pa posebno vero, ki nima svoje svete knjige, zato se prenaša z ustnim izročilom iz roda v rod. Jazidov je približno milijon, raztreseni so po vsem svetu, večina pa živi tam, od koder izhaja Nadia.
Nadia je imela srečo – v številni revni družini so izbrali njo, da je smela hoditi v srednjo šolo. Želela si je postati učiteljica zgodovine, zraven pa bi imela še frizerski salon, saj je imela s sorodnicami in prijateljicami velik smisel za običajno dekliško lišpanje. S kano so si barvale lase, si senčile oči, vse neveste v vasi so šle skozi njihove roke, ko jih je bilo treba pripraviti na obred.
Čeprav je zaradi šolanja delala manj kot bratje in sestre, je vseeno morala hoditi na polje pobirat čebulo in past ovce. Nadia se je sicer zavedala, da je njena družina revna, a je vseeno menila, da ji nič ne manjka. Sčasoma je njen oče pridobil skoraj stoglavo čredo ovac, hiša z betonskimi zidovi je rasla, kakor je bil pri hiši denar. Grajena je bila tako, da so posamične enote pač dodajali. Veliko grenkobe je prispeval oče, ki so ga otroci spoštovali, saj je pripeljal v hišo še eno ženo, kar je pri jazidih dopustno. Ko žena obnemore in ne more več roditi otrok, si moški pripeljejo mlajšo, da rojeva, saj je zelo pomembno, da je pri hiši čim več delovnih rok, so skušali razumeti družinski člani. Pa ni bilo čisto tako, oče je namreč novo ženo tako zelo ljubil, da je prejšnjo z otroki, snahami, zeti in vnuki vred nagnal v staro, manjšo hišo, da sta imela s ta mlado mir. Je pa še zmeraj skrbel za prejšnjo družino in otroci obeh žena so se med seboj družili in razumeli.
Spreobrnite se! Jazidi so v svoji zgodovini našteli kar 73 pogromov in poskusov, da bi jih zbrisali z zemlje ali vsaj spreobrnili. Ničkolikokrat so jih pregnali in jim pobrali vse imetje, češ da častijo hudiča, da so umazani in nevredni življenja. Njihovi edini zaščitniki so Kurdi, ker pač govorijo skupni jezik, pa še ti so v nenehnih bojih za svojo državo in obstoj. Nadia v knjigi podrobno opisuje zapletene odnose v Iraku in svojo družino, ki je do nedavnega živela v miru s prebivalci sunitskih vasi ter z njimi trgovala. Potem pa se je začelo… najprej so suniti ugrabili dva jazidska kmeta in zanju zahtevali nepredstavljivo odkupnino, 40 tisoč dolarjev. O tem, da se v Iraku in Siriji širi Islamska država, so vedeli, saj si je mularija na telefonih predvajala posnetke obglavljanj »nevernikov«. Jazidi so se grenko zavedali, da so tudi sami tarča bradatih nasilnežev v mahedravih črnih hlačah in srajcah, a na tolikšno brutalnost, kot so jo doživeli, niso niti pomislili.
Leta 2014 so pripadniki Islamske države vdrli v Kočo. Del jazidov je pred njimi pobegnil v gore, umaknili so se tudi kurdski zaščitniki, suniti v okoliških vaseh, ki so jih prosili za pomoč, pa so zmigovali z rameni, češ da ne morejo nič. Prebivalci so dobili ultimat – ali se spreobrnejo v muslimansko vero ali pa … In ker se niso, so podivjani borci moške in starejše ženske odpeljali na konec vasi, otroke in mlade ženske pa so natlačili v avtobuse in odpeljali v Mosul, središče Islamske države. Še preden so se avtobusi premaknili, je Nadia zaslišala strele, a je odganjala misel, da se je njenim kaj zgodilo. Morda jih samo strašijo … Pozneje je izvedela, da so ubili njenih šest bratov – upala je, da so vsaj mami prizanesli, a ji niso. Postreljene vaščane so zmetali v skupinski grob. Tako je Islamska država preprosto rešila problem različnosti v svojem kalifatu. Kdor ni veren in ubogljiv sunit, ga pač ne bo!
Sabija. Nedolžnost je za jazidinje darilo, ki ga čuvajo do poroke, vendar pa mladi po srcu izbirajo svoje partnerje in torej niso žrtve dogovorjenih porok. Nadia in njene sotrpinke z avtobusa niti pomisliti niso hotele, da jim bodo vzeli edino, kar imajo – žensko čast, pa čeprav so jih vojaki že med vožnjo grobo otipavali in se norčevali iz njih. Šele v zbirnem centru v Mosulu ji je neka ženska brez olepšav razkrila, kaj lahko pričakuje: groba posilstva predvsem. Zdaj je sabija, lastnina in spolna sužnja. Blago, ki ga bodo kupovali, prodajali in podarjali. Zaslužnejši borci Islamske države dekleta dobijo v dar, drugi jih morajo plačati. Če lastnik umre, postane sabija del zapuščine.
Ženske so se upirale, kričale, jokale, a je to nasilneže še bolj podžigalo – kot mačke, ki lovijo miši. Jazidke so najprej nasilno spreobrnili v islam (kar pa jih ni rešilo pred zlo usodo) in naučile so se kratke molitve, ki so jo zdrdrale pred sodnikom. Prvi lastnik se je namreč z njo na sodišču uradno poročil, čeprav takšna poroka ni imela posebne veljave, je pa zagotavljala sledljivost ženske, ki je praviloma menjavala lastnike. Prizori, ko so si bradati nasilneži izbirali dekleta in jih trgali iz objemov sorodnic in drugih sotrpink, so grozljivi. Nadijin prvi lastnik je bil hadži Salman, lokalni oblastnik, in odvlekel jo je v lepo hišo v Mosulu. Na vprašanje, čigava je bila, je bevsknil, da šiitska. Ni bilo treba vprašati, kaj so naredili z lastnikom; če je imel srečo, je pravočasno pobegnil. Kam? Morda se je zataknil kje v Sloveniji?
Nadii je bilo zaradi menstruacije, za muslimane je ženska takrat nečista, nekaj časa prizaneseno s posilstvom, in kot pametno dekle si je zgradila sistem, kako bo nasilje čim lažje prenesla. Druge sabije so se otepale, brcale, grizle, da bi vsaj tako pokazale svoj odpor do nasilnežev, Nadia pa je ugotovila, da prav to hočejo – zmeraj znova zlomiti upor žensk in jih potem za povrh še pretepsti, ker niso bile pridne. Če so se mazale s sajami in se niso umivale, da bi bile manj privlačne, so jih zvlekli pod tuš in drgnili, dokler niso znova zasijale.
Tisto noč, ko si jo je Salman prvič privoščil, je dobila seksi obleko, ličila in škatlico kreme za depilacijo, da se je ustrezno pripravila na »slovesni« dogodek. Tisočkrat si je v svojih mislih in sanjah predstavljala, kako vsi ti bradati zločinci z imeni in priimki, ki so ugrabljali dekleta in jih najbolj perverzno zlorabljali, stojijo pred mednarodnim sodiščem, ona pa priča proti njim. Najbrž jo je sveta jeza, ki je bila večja od obupa, držala pokonci, da je preživela vsa nasilja, ugašanja cigaret na svojem telesu, stradanja, slabosti in strah, ki se ni umaknil niti za hip. Ko je namreč po nekaj dneh skušala pobegniti od Salmana, jo je ta pri priči prodal naprej. In začela se je pot iz rok v roke, po hišah in posteljah, ki so bile še pred nedavnim last nekoga drugega.
Več v Zarji št. 17, 24. 4. 2018.
