Skupinsko smo Slovenijo nazadnje očistili pred šestimi leti, konec poletja pa bomo vnovič zavihali rokave. Tokrat bomo (v okviru pobude World Cleanup Day 2018) deželo reševali umazanije skupaj s prebivalci stopetdesetih držav z vsega sveta, in to na točno izbrani datum – 15. septembra, da se bo akciji zaradi podnebnih posebnosti lahko pridružilo čim več držav. Zato boste v teh mesecih slišali veliko idej in predlogov, kako pripomoči k družbi z manj odpadki, lotili pa se bomo tudi čiščenja divjih odlagališč, ki jih je še vedno ogromno. Obiskali smo eno, ki ga imamo v glavnem mestu dobesedno pred nosom in nam je vsem v posmeh, saj se nevarno širi le nekaj minut stran od Snaginega zbirnega centra na Cesti dveh cesarjev na Rakovi jelši, pravzaprav zraven mestnega parka Ljubljansko barje.
Jaka Kranjc iz Društva ekologov brez meja, ki med drugim tudi zbira popis divjih odlagališč v Sloveniji, pravi, da novinarje prav rad popelje na to odlagališče, saj je pravi »bife« odpadkov vseh vrst. Človeka zaboli srce, ko na koncu kolovozne poti, ob kateri se v pisanih barvah bohoti pomlad in na eni strani razteza ogromno zasejano polje, na drugi strani zagleda žalostno packarijo človeštva. Na začetku odlagališča so gore rabljenih in odvrženih gum – na tisoče jih je, sledijo kupi gradbenih odpadkov, med katerimi kraljujejo hudo nevarne salonitke, potem so tam ostanki kemikalij in barv, cel kup je elektronskih odpadkov, ogromno stekla, steklene volne, navadnih gospodinjskih odpadkov, skratka vse, kar si lahko zamislite. »Zdi se, da je tukaj organizirano odlaganje odpadkov. Ne razumemo, zakaj problema ne uspejo odpraviti,« razmišlja Jaka.
Prvi odloži in privabi druge. Zelo pomembno je, da divja odlagališča očistimo do konca, sicer se starim odpadkom takoj spet pridružijo novi. »Veliko je očiščenih lokacij, kjer smo uredili stanje.« Kjer pa nekdo odloži le nekaj materiala, ta hitro začne privabljati nove odpadke. »Na očiščena mesta občine dostikrat postavijo table za prepoved odlaganja, a se velikokrat zgodi, da spet najdemo odlagališča prav okoli teh tabel. V zadnjih dveh letih, ko je spet gospodarska rast, ljudje spet več smetijo.« Tudi gradbeniki odlagajo odpadke na divja odlagališča, da bi zmanjšali stroške – očitno ne vedo, da obstajajo odpadi, kjer jim sploh ni treba plačati. Divja odlagališča nastajajo zaradi današnjega načina življenja, individualizma, brezbrižnosti ljudi do narave in prevlade trga, ki spodbuja nastajanje odpadkov. Ljudje v dobi poplave informacije očitno nimajo pravih, tako pri kosovnem odpadu ne vedo, da ga je zadnja leta ponekod treba posebej naročiti. »Še vedno pa je veliko starih odpadkov, eksploziva iz druge svetovne vojne, posebno po jamah na Primorskem in Krasu. V vsaki tretji jami na Krasu najdemo nevarne odpadke. Sem se še jamarji nočejo spuščati. Čeprav smo v času od prve vseslovenske očiščevalne akcije že ogromno naredili, še vedno ostajajo kupi in kupi smeti!«
Se zavedajo, kaj počnejo?Ti pa škodljivo vplivajo tako na človeka kot tudi na naravo, ki nam na koncu vse vrne. »Tisti, ki odlaga škodljive snovi v naravo, najprej škoduje sebi. Če si v naročje naložiš vrečo salonitk in jo odvržeš nekje v naravi, si si naredil medvedjo uslugo. Če odlagaš barve, te lahko vsebujejo škodljive kemikalije, ki jih prav tako vdihuješ in ti škodujejo. Lahko se porežeš, ko stopiš na kakšno preperelo kovinsko embalaž, v kateri so tudi lahko nevarne snovi. Prav tako se lahko na teh mestih poškodujejo in zastrupijo živali, lahko se sprožajo požari zaradi vnetljivih kemikalij ali stekla oziroma prozorne plastike, ki lahko delujeta kot mini leče in zanetita ogenj, pri katerem lahko škodljive hlapljive snovi onesnažijo zrak v okolici.« Elektronski odpadki, stare baterije, otroške igrače na baterije vsebujejo nevarne težke kovine, ki prehajajo v prst in naprej v podtalnico. »Več kot tretjina države je na kraškem terenu, kjer so tla prepustna in svinjarija hitro pride do podtalnice, posebno na odlagališčih v breznih jam. Imamo zelo razvpit primer onesnaženja reke Krupe v Sloveniji (s polikloriranimi bifenili PCB, eno najbolj strupenih snovi, ki jih je ustvaril človek; v reko so prišli z odpadnimi vodami semiške tovarne kondenzatorjev Iskra), ki kljub sanaciji pred tridesetimi leti ostaja najbolj onesnažena reka s PCB-ji na svetu. Ne nazadnje pa divji odpadki degradirajo prostor, tako da mu cena samodejno pade. »Propagiramo pa se kot zelena država. Mislim, da se ljudje zavedajo, da je divje odlaganje nekaj slabega, ker to kljub temu storijo na skritih mestih,« razmišlja Kranjc.
Več v Zarji, 24.4.2018
