Ko prebereš prvo kolumno Tereze Vuk, ti ni nič jasno. Zato moraš prebrati še drugo. In tretjo. In potem se »navlečeš«, hočeš še. Tereza piše sočno, zelo sočno, tudi s kletvicami, slengizmi, v »ljubljanščini«. Iskreno, boleče iskreno. V kolumnah in dveh knjigah, ki ju je objavila, čisto mirno priznava, da preveč pije, kadi in se zadeva s travo. Živela je divje življenje, nekaj življenj, pravi, pustila je šolanje, potovala, nekaj let prebila v komuni na odvajanju, zdaj živi bolj umirjeno, skoraj zapečkarsko. Rada poseda pred svojim lokalom in se druži s posebneži. Z zanimivimi ljudmi. O njej snemajo dokumentarec, v katerem bo tudi košček posnetka tegale našega intervjuja.

Zmaga na proznem mnogoboju. Tereza je začela s pisanjem bloga, za nekaj ljudi in zase, na internetu. »Kadar sem imela za jamrat, sem šla kaj napisat. Včasih nisem napisala nič tudi deset mesecev. Prijatelj me je kar nekaj časa nagovarjal, naj se udeležim proznega mnogoboja, in po enem letu sem šla in zmagala. Ko sem tam brala, sem opazila, da so se poslušalci smejali, krohotali od začetka do konca, drugi se pa niso. To je bila zgodba o zavodu, žalostna, grozna, a ne patetična. Vse obrnem na šalo. Se mi zdi, da mi zato prisluhnejo, ker govorim skozi humor. Ljudje se najprej smejejo, potem pa se malo zamislijo. Tudi o alkoholni zasvojenosti pišem tako, da se delam norca na svoj račun.«

Razgaljeno. Od kod ta iskrenost, potreba po razgaljanju? Tereza v svojih kolumnah in obeh knjigah zelo direktno, brez olepševanja piše o svoji zasvojenosti z alkoholom, s travo, o tem, kako je dve leti preživela v komuni na odvajanju. »Pa saj v resnici povem zelo malo o sebi. O zares zasebnih zadevah ne pišem dosti, ker bolj ko te ljudje poznajo, bolj se držiš nazaj.« Od kod potreba po pisanju? »Sošolke se spominjajo, da sem že v osnovni šoli najboljše pisala in brala. To je v meni. Nisem pa nikoli mislila, da bom toliko dobra, da bom to počela za denar, za preživljanje. Zelo rada pišem. Junija bo že tri leta, odkar pišem za Fokuspokus, za Marka Crnkoviča. Vsak teden, vsako nedeljo moram imeti novo temo, jo dobro napisati. V nedeljo zjutraj se zbudim, imam v glavi, kaj bom napisala, in potem potrebujem dobro uro, da jo napišem in oddam. Zelo na hitro. Z levo roko. Zaradi tega imam malo slabo vest, če bi se malo potrudila, bi bilo dosti bolje. Pri prvi knjigi sem bila sama za vse. Dostikrat nisem imela denarja za poštnino, da bi poslala knjigo naročniku po pošti.«

Kako se preživlja? Pri tem vprašanju Tereza malo trzne, da o vsem pa res ni treba pisati. A vztrajam. In potem mi počasi pove, da je skromna, da ne potrebuje luksuza, morja, potovanj, da je v življenju doživela že marsikaj, da je zdaj postala zapečkarica. »Še na Metelkovo se mi ne da hodit žurat. Najrajši sem v svojem lokalu z mojo bando ali doma za računalnikom. Sem se kar postarala, ne da se mi več.« Novembra bo stara šele 42 let, zakaj se počuti tako stara? »Dosti sem dala skozi. A takšnih ljudi je polno, pa iz tega ne naredijo knjige. Domišljija mi dela na polno. Iz te steklenice, ki stoji pred nama na mizi, lahko naredim celo zgodbo.« Brat Terezinega dedka je bil Stanko Vuk, pisatelj in pesnik, ima Tereza gene po njem? »Še danes hodim v hišo, kjer je živel, na obisk k noni v Miren pri Novi Gorici. V otroštvu sem živela z njegovimi sestrami. Ko sem začela pisati, sem se dostikrat spomnila nanj, čeprav ga osebno nisem poznala, ker je prej umrl.« Terezo dostikrat primerjajo s Charlesom Bukowskim, ameriškim pisateljem, ki je prav tako pisal pod vplivom alkohola. »Z njim me res ves čas povezujejo, a jaz ga nikoli nisem brala, zdaj ga pa nalašč ne bom. A midva bi se gotovo štekala: oba marginalca, oba 'alko', on je bil poštar, jaz tudi nisem šolana. A oba čutiva življenje in znava obračunavati sama s sabo. In obema delajo možgani. A jaz sem Tereza, on pa je Bukowski. In jaz sem duhovitejša.« (smeh)

Hitrost njenega življenja. »Zelo hitro sem začela živeti življenje,« pomodruje. »Čisto drugače kot vse moje sošolke. Bila sem neukrotljiv otrok. Oče je učil v šoli, a jaz nisem hotela hoditi v šolo. Po osemletki sem želela že živeti, špricala sem pouk, zanimalo me je vse drugo, bila sem upornica. Nič ni pomagalo. Pri petnajstih mi je 'zadogajalo'. Mislim, da sem konkreten samodestruktivec. Dosti pišem o smrti, toda nikoli ne bi želela umreti, rada bi bila za večno. Ne razumem, zakaj moramo iti. Po drugi strani pa delam vse, vse življenje že živim na robu, skoraj vsi moji prijatelji so že pokojni ... Sem kontradiktorna in samodestruktivna. In ne bom več dolgo. In če bom umrla, ne dovolim, da bi ta dokumentarec, ki ga zdaj snemajo o meni, predvajali. Ne dovolim.« Se je njeno življenje že kaj odmaknilo z roba, po katerem je hodila? »No, ravno pri najzglednejših nisem. Saj o tem tudi pišem.« Vprašam jo tudi o njenih zasvojenostih. Pijača, cigarete, džointi. »To je kul. Če bi imela družino ali redno službo, se ne bi zaj ... Tako pa živim umetniško. Še ko pišem, se lahko 'pribijam'. Saj si vzamem po nekaj dni premora med pitjem. V torek se ga napijem, v petek začnem 'rehab'. Tu ni pravil.«

Celotno zgodbo o Terezi Vuk lahko preberete v 14. številki revije Zarja. (3.4.2018)