Lepo je biti ženska, ampak na Islandiji je še malo lepše kot drugod – deželica je že devetič zaporedoma postala država, kjer so ženske najbolj enake moškim. A še vedno ne povsem enake, leta 2014, na primer, so ženske plače še vedno dosegale le 78,5 odstotka moških. Na vsem širnem svetu doslej ni bilo države, kjer bi ženske plačevali enako kot moške. Niti ene. Zdaj se bo to začelo spreminjati: do leta 2022, obljublja Islandija, bodo za primerljivo delo moški in ženske plačani enako. Zakon sta v parlamentu, v katerem je skoraj polovica poslancev žensk, podprli tako desnosredinska koalicija kot opozicija.
Plačna neenakost se je s skromnim kovčkom in povešeno glavo vkrcala na prvo ladjo z otoka. Poročajo, da ni nič pomahala.
Po žepu jih treščite. Takole so zastavili zakon, ki naj bi dokončno in za zmeraj odpravil plačno neenakost moških in žensk: vsa podjetja, ki imajo več kot petindvajset zaposlenih, morajo od države pridobiti certifikat, da moške in ženske plačujejo enako. Velika podjetja, to so tista z več kot 250 zaposlenimi, morajo certifikat pridobiti do konca letošnjega leta, manjša imajo, odvisno od svoje velikosti, nekaj več časa. Zadnji rok je leto 2022.
To ne pomeni nujno, da bodo za opravljanje enakega dela vsi enako plačani – tisti z daljšim stažem ali boljšimi rezultati bodo lahko še vedno zaslužili več od manj izkušenih kolegov, vendar pa mora podjetje dokazati, da razlika v plačilu ni nastala zaradi spola. Da bo zakon zares zaživel in krepko ugriznil, so predvidene sankcije: nespoštovanje ne bo poceni, predpisana kazen je okrog 500 dolarjev (410 evrov) na dan. Je pa že cenovno ugodneje pošteno plačevati ženske.
Žoga je okrogla za vse. Norveška, druga na lestvici ženskam prijaznih držav, se je reševanja problema neenakosti lotila po korakih: za začetek so naredili red pri nogometu. Decembra lani so norveški nogometaši podpisali sporazum, s katerim izenačujejo sredstva, ki jih dobivajo moški in ženski nogometni klubi. Nogometaši so se strinjali z zmanjšanjem plače, da bodo nogometašinje po novem dobivale več. Čisto prav, so pribile ženske, saj dosegamo tudi boljše mednarodne rezultate! Upajo, da bodo njihovemu pionirskemu zgledu sledile tudi druge nogometne zveze.
Despacito. Počasi, počasi se premika tudi v drugih državah, čeprav je poudarek seveda na počasi. V Veliki Britaniji so pred slabim letom, aprila 2017, Britanci dobili za 18,4 odstotka več plače kot Britanke. Pa čeprav imajo že od leta 1970 Zakon o enakovrednem plačilu in od leta 2010 Zakon o enakosti med spoloma. Od 4. aprila letos pa bodo vsa podjetja (od 30. marca tudi javni sektor) z več kot 250 zaposlenimi na vladni spletni strani dolžna objaviti, kakšne so razlike med plačami moških in žensk. Ampak samo objaviti, razumete, očitno jih ne nameravajo siliti, da bi to zevajočo luknjo med spoloma tudi odpravili. Neobjava ali lažne številke so kaznive, razlike v plačah pa ne. K objavi naj bi podjetja prisilili s »praktično neomejenimi« globami. Podatke bo moralo objaviti približno 9000 podjetij, doslej se jih je odzvalo okrog 750.
Morda pa zakonodajalec računa, da bodo ob objavi podatkov ženske ponorele in same naredile red? Po malem se to že dogaja – ko so ženske z britanskega BBC odkrile, koliko bolje delodajalec plačuje njihove kolege, so na začetku letošnjega januarja podivjale. In zahtevale ne le višje plače, temveč tudi opravičilo. Najbolje plačani moški so se morali sprijazniti z zmanjšanjem plače, ženskam so obljubili povišice. Ampak šele potem, ko so zagrozile z odhodom.
V ZDA se ženske bojujejo drugače, na tipično ameriški način: s tožbo. Bivša uslužbenka podjetja Vice Media Elizabeth Rose je odkorakala naravnost k odvetniku, potem ko je moški, ki ga je ona vzela v službo, že na začetku dobil 25.000 dolarjev višjo plačo od nje, potem so ga pa kmalu še povišali in je postal njen šef – »ker se značajsko bolje ujema s strankami«, je bil uradni razlog, ko je zahtevala pojasnilo. A to je bil le eden od številnih podobnih primerov. Oglasilo se je še veliko žensk, ki se želijo pridružiti tožbi.
In da, tudi ZDA imajo zvezni zakon o enakem plačilu za moške in ženske, sprejet že leta 1963 med predsednikovanjem Johna Kennedyja. Statistika bi vas rada obvestila, da je takrat za vsak dolar, ki ga je zaslužil moški, ženska dobila 59 centov. Danes jih dobi osemdeset, ampak samo če je belka, 64 centov, če je Afroameričanka, in le 54, če je Latinoameričanka.
Eppur si muove. Če je Islandija na prvem mestu in Jemen na zadnjem, kje je na lestvici zmanjševanja razlik med spoloma Slovenija? Visoko – v lanskem Globalnem poročilu o razkoraku med spoloma, ki ga vsako leto sestavlja Svetovni ekonomski forum (World Economic Forum, WEF), se Slovenija radostno smehlja in graciozno klanja s sedmega mesta, med Nikaragvo in Irsko. Sedmo mesto (na svetu!), še pred Novo Zelandijo (9. mesto), Francijo in Nemčijo (11. in 12.), Dansko in Veliko Britanijo (14. in 15.), Avstralijo in ZDA (35. in 49.). V svoji regiji (Vzhodna Evropa in osrednja Azija) pa je Slovenija celo prva in najživahnejša. Več kot 80 odstotkov vrzeli med spoloma je že zaprla, radostno poroča WEF, od tega trinajst odstotkov od leta 2006, in je tako med državami, kjer se zadeve najhitreje izboljšujejo.
Da statistika vendar ne pove vsega, pa je razvidno iz intervjuja s Tanjo Rener v tej številki Zarje. Na primer tale del: »Najbolj pa skrbi to, da so pri nas razlike v plačah visoke na ravni delovnega mesta, kar pomeni, da ženske za enako delo pri istem delodajalcu dobijo precej manj. V Zahodni Evropi in ZDA so te razlike med dvema in tremi odstotki, pri nas okoli osemnajst odstotkov!?«
Slovenija je tudi dežela, po svetu (in širše) znana po tem, da je zavrnila predlog dopolnitve zakona o davku na dodano vrednost, da bi zmanjšali DDV za menstruacijske pripomočke s povsem krivičnih in absolutno oderuških dvaindvajset odstotkov na še vedno previsokih devet in pol. Tole je hecna stvar, dopolnitev je predlagal moški, pet od šestih podpisnikov je bilo tudi moških. S finančnega ministrstva jo je prišla rušit ženska. Kljub bojevitim besedam in zanosnim idejam poslank o enakosti med spoloma je skromni predlogec, ki je pomenil šele tipajoč korak v pravo smer – veliko držav za tampone in menstrualne vložke zaračuna precej nižji davek, nekatere pa sploh nobenega – diskretno poginil na seji nekega odbora. In tako Slovenke še vedno vsak mesec krvavimo po eni najvišjih davčnih stopenj na svetu.
Srečen osmi marec!
