Univerzitetna predavanja so kar v dnevni sobi zasebne hiše, zasilen laboratorij v kuhinji. Študenti se prikradejo posamič, da ne bi vzbujali pozornosti, profesor često namesto osebno predava iz tujine po Skypu. Ni idealno, ampak tako pač je, če ti oblasti ne dovolijo obiskovati državnih univerz. Pa so zato bahajci, najbolj preganjana verska manjšina v Iranu, ustanovili svojo podtalno univerzo. Delujejo v ilegali, večinoma s prostovoljnim delom vseh vpletenih, ki jim, tako študentom kot profesorjem, vedno grozi nevarnost, da jih bodo aretirali in za več let zaprli. A diplomantom te šole, ki niti diplom ne podeljuje, so za podiplomski študij odprta vrata najprestižnejših svetovnih univerz.
Bahajska vera – nekateri ji pravijo sekta, drugi, najbolj sovražni, se pravi iranske oblasti, ji pravijo kult – je nastala v Iranu sredi 19. stoletja in je bila vedno zaničevana, osovražena in preganjana. A nikoli tako zelo kot po islamski revoluciji leta 1979, ko so bahajce pometali iz državnih služb in njihove otroke iz državnih šol. Potem je šlo pa samo še navzdol.
Danes v Iranu živi približno 300.000 bahajcev – po svetu pa okrog pet milijonov, ocenjujejo – in poročilo Združenih narodov iz leta 2016 trdi, da so najbolj zatirana verska manjšina v Iranu. Oblasti se že skoraj štiri desetletja trudijo, da bi jih uničile, izbrisale, izrinile, in so se tega lotile sistematično. Naredijo vse, da bi izropana, obubožana, zatirana manjšina brez dostopa do izobrazbe in torej do bolje plačanih služb počasi obubožala, shirala in izginila. Ampak bahajci so – skrajno miroljubno, nenapadalno in civilizirano – ugriznili nazaj: za visokošolski študij svoje mladine so poskrbeli sami. Njihova podtalna univerza BIHE (Baha’i Institute for Higher Education, Bahajski institut za višje izobraževanje) je vrhunsko organizirana šolska ustanova, ki se prožno prilagaja racijam, aretacijam in vsem mogočim oviram ter gverilsko izobražujejo bahajsko mladino.
Vem, kaj ste najprej pomislili: moraš biti pa res zagret, da greš v takih razmerah študirat.
Res je.
Zločinci. Marjan Davoudi je imela devetnajst let in je študirala na univerzi v Teheranu, ko se je leta 1979 začela islamska revolucija, ko so Iranci vrgli šaha s prestola in so oblast prevzeli muslimanski kleriki. Vse iranske univerze so zaprli in temeljito preuredili izobraževalni sistem. Ko so se čez kakšno leto visoke šole znova odprle, je bilo na prijavnicah vprašanje, ki ga prej ni bilo: veroizpoved. Marjan, ki se je opredelila za bahajko, so odslovili. Priborila si je razgovor z dekanom in se sklicevala na svoje človekove pravice. Pa ji je odgovoril: saj ti nisi človek, kako si predrzneš sklicevati se na človekove pravice! Da je biti bahajec zločin, je še rekel, pa da naj bo vesela, da jo je tako poceni odnesla.
Imel je prav, res jo je poceni odnesla. Mnogim so se zgodile hujše stvari. Bahajske profesorje so odpustili z univerz, bahajce so metali tudi iz drugih služb, predvsem iz državnih. Mnoge so zapirali, mučili, tudi pobijali. Številnim so zaplenili premoženje, jim pobrali potne liste, odrekajo jim pokojnine ali dostop do zdravstvene oskrbe, celo bahajske grobove skrunijo.
Pod mednarodnim pritiskom so bahajske otroke v osemdesetih letih spet spustili v osnovne in srednje šole, dostop na univerzo pa je zanje ostal zaprt. Ne, seveda bahajci lahko študirajo! zatrjujejo iranske oblasti, toda bahajska plat zadeve je drugačna: večina mladih se na državne univerze ne more vpisati, povedo, ne glede na to, kako bleščeča spričevala imajo v srednji šoli, jim zavrnejo vpis na univerzo. Praviloma brez navedenega razloga. Ali pa se jim zgodi kot mlademu bahajcu, ki je izpolnjeval prijavnico in v rubriki o veroizpovedi našel samo štiri mogoče odgovore: islam, krščanstvo, judaizem ali zoroastrstvo. Bahajska vera ni bila navedena, zato je rubriko pustil prazno. Vpis so mu zavrnili zaradi »nepopolne prijave«.
Sem in tja se zgodi, da peščici bahajcev dovolijo vpis, vendar niti eden ne pride do diplome. Med študijem jih drugega za drugim pomečejo z univerze. Iz tega ali onega razloga in včasih brez razloga. Diplomirati ne morejo.
Po ovinkih. Sprva so skušali bahajci prepoved študija doma obiti tako, da so dopisno študirali na tujih univerzah. A vlada je nadzirala njihovo pošto in jim pogosto zaplenila učbenike. Če se je kakšen vendarle prebil do naslovnika, so ga fotokopirali in delili s sošolci. Potem so se začele racije – policija je vdirala v zasebne domove, če so našli študijske materiale, jih je zaplenila, študente pa aretirala. »Počutili smo se, kot bi počeli nekaj zločinskega,« se spominja Marjan.
A ker so imeli po eni strani kup mladih, ki niso smeli študirati, in po drugi kopico odpuščenih profesorjev, ki niso smeli predavati, so Bahajci slednjič leta 1987 ponudbo in povpraševanje srečno združili in ustanovili BIHE, svojo ilegalno univerzo.
Že od začetka je to bila in še vedno ostaja hibridna šola, ki kombinira predavanja v živo in z videokonferencami. Za pobiranje nalog pri študentih so organizirali lastno kurirsko službo. Prihod interneta je zadeve zelo olajšal, študenti zdaj naloge oddajajo na spletu, vsake toliko, nekajkrat na semester, pa se zberejo na tajnih lokacijah. Tisti, ki niso iz Teherana, se v prestolnico pripeljejo tudi po dvajset ur daleč, pri prijateljskih družinah ostanejo kakšen teden ali deset dni, ki jih zapolni zelo intenziven program predavanj, nato se spet razpršijo po deželi.
Vsako leto se prijavi okrog tisoč mladih, sprejmejo jih 450. Na voljo jim je 38 dodiplomskih in podiplomskih programov. Šolnina je nizka, a če si je študent ne more privoščiti, lahko študira tudi brezplačno. To si BIHE lahko privošči, ker nima svojih prostorov in ker večina ljudi, tako predavateljev kot administratorjev, dela zastonj. Mnogi so sami nekdanji študenti, ki bahajski skupnosti zdaj vračajo s prostovoljnim delom. Bahajci v tujini učijo in mentorirajo po spletu. Sodeluje okrog tisoč ljudi, od tega približno 700 predavateljev. Prispevajo tudi drugi bahajci, ki ponudijo svoje domove za predavanja ali za namestitev študentov, celo knjižnice učbenikov, skoraj petdeset jih je že, imajo v zasebnih hišah po vsej državi. Vsi se ves čas zavedajo, da je njihovo početje hudo nevarno, da jih lahko aretirajo, jim zaplenijo premoženje in jih celo za več let zaprejo. »Nekatere od teh družin imajo majhne otroke, in mulčki se kmalu naučijo biti tiho med predavanji,« pravi eden od študentov. »Včasih sosedje prinesejo dodatne stole, očetje razvažajo študente, mame kuhajo.« BIHE je projekt celotne bahajske skupnosti. To je njihov nenasilni odgovor na vladno nasilje, pravijo.
In najpogumnejša univerza na svetu.
Več v Zarji št. 9, 27.2.2018
