Prejšnji mesec je papež Frančišek obiskal Čile – bilo je precej napeto, saj so bila na mizi različna vprašanja, tudi čilski odnos do domorodcev. Verjetno pa je prav vse Čilence razkačil predvsem papežev odnos do škofa Juana Barrosa. Papež ga je še pred odhodom na obisk branil, češ da ta ni vedel, da je njegov nekdanji mentor, častiti Fernard Karadimo, dolga leta zlorabljal dečke. Leta 2011 je bil kaznovan in izgnan iz Cerkve, v obtožbe, da je Barosso za zlorabe vedel in da ga je ščitil, pa papež ni verjel. Mediji po vsem svetu so bili polni priimka Barosso in papež je moral popustiti – po vrnitvi v Vatikan je v Čile poslal enega najbolj uglednih izvedencev za pedofilijo med duhovništvom. Ampak to še ni vse.
Papežev greh. Frančišek je eden od najbolj priljubljenih papežev nasploh, zato verniki radi verjamejo v njegovo brezmadežnost in popolno pravičnost. In vendar ni čisto tako – ko je treba varovati ugled institucije, ki ji načeluje, je pripravljen tudi kaj zamolčati ali se celo zelo potruditi, da resnica ne bi zmagala.
Prejšnji teden smo na nacionalki gledali francoski dokumentarec z naslovom Pedofilija v Cerkvi – cena molka (žal tujih oddaj nimajo v arhivu), ki je samo potrdil tisto, kar že vemo: Cerkev hoče pedofilijo predvsem skriti. Ekipa preiskovalcev je sledila usodi duhovnikov, ki jim je bila pedofilija dokazana, in je ugotovila, da se jim največkrat ni zgodilo nič hudega – škofje so jih pač prestavili nekam drugam – v sosednjo župnijo, lahko pa celo na drug kontinent v misijone. Še lažje prehajajo iz države v državo redovniki, ki imajo v svojem redu samostane po vsem svetu. Skratka, pedofil izgine s kraja zločina, svoje packarije počne nekje drugje, ugled Cerkve pa je rešen.
Vendar je ekipa, ki je v dokumentarcu potovala po različnih kontinentih in iskala sledi za zločinci nad otroki, je trčila tudi ob samega papeža. Ta je, ko je bil še škof v Buenos Airesu, vztrajno ščitil duhovnika, ki so mu dokazali zlorabo fantkov. Na sodišče je dostavil kar 2000 strani dolgo »protitožbo«, v kateri so cerkveni dostojanstveniki na dolgo in široko dokazovali, da je duhovnik nedolžen in da so otroci izprijeni. Francoski raziskovalci so se oglasili pri argentinskem sodniku, ki je potrdil prejem obsežne »protitožbe«, da pa pisanje nikakor ni vplivalo na odločitev sodišča. Duhovnik je dobil 15 let zapora in še zmeraj sedi.
Geografska rešitev. Umik spornih duhovnikov drugam imenujejo »geografska rešitev«, ki je tudi pri nas dobro znana. Duhovnike, ki imajo zveze z ženskami, nekateri so tudi očetje njihovih otrok, »umaknejo«, ko je zadeva že preveč očitna. »Saj so tudi tam lepe punce,« je rekel duhovnik iz vasi blizu Maribora, ko so ga prestavili v okolico Celja, ker je imel z vaščanko dva otroka. V vasi je bil tako priljubljen, da so verniki pripravili pravcati punt in hodili demonstrirat pred škofijo, pa ni nič pomagalo. Moral je oditi. Ne iz Cerkve, ampak v drugo faro.
Se pa dobro spomnimo odmevnih procesov proti pedofilskim duhovnikom: šest jih je bilo, dva so lovili s tiralicami po svetu (eden se je menda »brez vednosti Cerkve« zatekel v misijon v Maliju), pa tudi v zapor nikakor niso hoteli, pri čemer so jim z ustreznimi potrdili pomagali zdravniki. So katerega nagnali iz Cerkve? Niti ne. Saj so vendar na voljo geografske rešitve. Upati je samo, da ne kje med otroki.
Seksualni turizem za humanitarce. »Kar se je zgodilo na Haitiju, je skrajno resna kršitev človekovega dostojanstva. Nič ni bolj nezaslišano in nepošteno, kot če izrabiš svoj položaj za spolna nadlegovanja v trenutku, ko so ljudje zaradi stiske najranljivejši,« je zagrmel haitijski predsednik Jovenel Moise. Po katastrofalnem potresu na Haitiju se je tam kar trlo človekoljubnih organizacij, pa še je bilo pomoči premalo. Med temi organizacijami je bil tudi Oxfam, mednarodna organizacija za boj proti revščini s sedežem v Veliki Britaniji in z donatorji po vsem svetu. Številni slavni ljudje, med njimi filmski zvezdniki in športniki, so za organizacijo zastavljali svoje ime in ugled.
Afera je izbruhnila prav pred dnevi, ko so britanski časopisi razkrili, da so sodelavci Oxfama leta 2010 v popolnoma razsuti državi najeli vilo in vanjo vabili prostitutke, pa tudi mladoletnice, ki so za »spolne usluge« dobile pomoč. Daj-dam torej. Mimogrede, na Haitiju je prostitucija prepovedana, pa tudi če ne bi bila – po kaj so pravzaprav humanitarci šli tja? Vodja humanitarne odprave (in zasebnega bordela) Rolando van Hauwermeirn je sicer leta 2011 izgubil službo, kaj hudega pa se mu ni zgodilo, saj je dobil službo v francoski nevladni organizaciji za boj proti lakoti in je zdaj v službi v Bangladešu. Poudarjeno – v službi in s spodobno plačo. Samo Oxfam ima več kot 5.000 zaposlenih in še 23.000 prostovoljcev, ki jim lahko neprimerni sodelavci uničijo ugled in financiranje. Izvršni direktor organizacije Mark Goldring trdi, da niso ničesar prikrivali in da so »seksualni turizem« svojih humanitarcev preučevali, očitno pa ne prav ognjevito in transparentno. Prav tako kot Cerkev organizacija ščiti svoj ugled in ni naredila nič, da sporni ljudje ne bi dobili službe kje drugje, kjer bodo lahko nadaljevali svoje početje. Geografska rešitev pač. Mimogrede, na plan je prišlo, da so imeli oxfamovci podoben bordel že leta 2006 v Čadu, seveda brez sodnega epiloga. Znana britanska igralka Minnie Driver je Oxfamu že sporočila, da ne bo več njegova ambasadorka, ogrožene pa so tudi milijonske donacije iz različnih držav.
Več v Zarji št. 8, 20. 2. 2018.
