Kar jim pred stoletji ni uspelo s sabljo, jim je pet, šest stoletij pozneje uspelo brez orožja. Ali pa recimo raje z drugačnim orožjem – zgodbe, ki te potegnejo vase, globoka čustva, lepi kostumi, lepa pokrajina, lepi ljudje. Mislim zares lepi ljudje. Turčija je končno osvojila Evropo. In še dobršen del preostalega sveta. Turške telenovele so – oborožene zgolj z vzdihi in globokimi pogledi – zavojevale svet.
Gorski zdravnik, kdo je že to?
Turška vojska nikoli ni osvojila Dunaja, oni dan pa je avstrijsko prestolnico brez posebnega truda, tako rekoč po nesreči, zavojeval en sam Turek z milim pogledom, ki je, povsem nehote, v mestu povzročil kaos. Njegovo ime spominja na priljubljen prigrizek, za njegov priimek nimamo niti približne ideje, kako se pravilno izgovarja, vemo pa tole: tako zelo je čeden, da se, kot se reče, še kamni za njim obračajo. In če kdo, potem Slovenke zelo dobro razumejo, zakaj so Dunajčanke oblegale njegov hotel – možakarja, Burak Özçivit mu je ime, pri nas pravkar gledamo v turški telenoveli Moja boš, ki je hitro postala najbolj zasanjan, najbolj romantičen, najbolj priljubljen način preživljanja večera. Od ponedeljka do četrtka, ko se po večernih poročilih poslovi vremenar, Slovenci – ali še verjetneje, predvsem Slovenke – sedejo pred televizorje, za dve uri izklopijo telefone in se potopijo v Burakove črne, črne oči.
Le zakaj bi zavidali Avstrijkam, dokaj verjetno se zdi, da bo prišel Burak odkrivat tudi Slovenijo. In takrat bomo Dunajčanom pokazali, kaj se pravi povzročiti kaos v mestu!
Ljubi me črno. Serijo Moja boš (74 epizod v dveh sezonah), v izvirniku Kara sevda, kar menda pomeni nekaj takega kot »črna ljubezen« (v različnih državah pa jo poznajo pod naslovi Večna ljubezen, Neskončna ljubezen, Ukradena ljubezen, Nihan, Slepa ljubezen ...), so prodali v več kot 70 držav in prevedli v več kot 50 jezikov. Je prva turška serija, ki je dobila mednarodnega emmyja, in prva, ki je na YouTubu zbrala milijon naročnikov.
O njeni glavni privlačnosti, triintridesetletnem bivšem manekenu Buraku Özçivitu, bi vam težko povedali kaj novega, zdi se nemogoče izbrskati še kaj, česar vam še niso razkrile stotine člankov o njem. In tako bržkone veste, da ima že polne police najrazličnejših nagrad: za najboljšega manekena, za najboljšega igralca, za najbolj priljubljenega igralca, za najuspešnejšega igralca, za moškega leta … In bržkone veste tudi to, da je menda tudi zasebno zelo podoben moškemu, ki ga igra, da je prijazen, ljubeč, pa da si vzame čas za svoje oboževalke in je skrajno potrpežljiv, kadar ga oblegajo.
Morda pa so vam pozabili omeniti, da se je pred kakšnimi šestimi leti razširila vest, da je homoseksualec, kar je takoj zanikal. In se za dobro mero takoj zaročil. Ha, tu imate!
Pa tedanja zaročenka ni bila prava, to je srečal šele leto pozneje in je od lanskega junija njegova žena. Ime ji je Fahriye Evcen in je, jasno, tudi igralka. Tempo snemanja turških serij je ubijalski in igralci srečujejo samo druge igralce. Pa sta se tako s Fahriye spoznala na snemanju serije Nezvesta ptica in se po štirih letih ljubezni 29. junija lani poročila.
Menda so mu v Dubaju ponujali, da mu plačajo poroko, če se poroči tam, pa je rekel, svojo poroko bom pa že sam plačal, hvala. In poročil se bom doma. Smo že omenili, da največje zvezde turških serij dobijo plačilo, ki se piše s šestmestno številko? Na epizodo. In je bila torej Burakova poroka s petsto gosti zares razkošen dogodek, vse tisto, kar človek pričakuje od zvezdniške poroke: najela sta prekrasno vilo ob morju, povabila kopico znanih imen in se krasno imela – kadar se nista ravno preoblačila. Ona je imela dve obleki – poročno iz francoskih čipk je tri mesece šivalo petnajst šivilj – in obe so pobarvali tako, da sta se ujemali z njeno poltjo. On je imel dva smokinga, belega in črnega, in v obeh je bil zelo čeden.
Oh, in pred časom je imel v Istanbulu tudi restavracijo – odprl jo je leta 2014 in kmalu pridelal tolikšno izgubo, da jo je moral prodati. In ne vemo, ali to še vedno počne, a preden je bil poročen, je zvečer pred spanjem rad pisal zgodbe.
Sablje pustite pred vrati. Burak seveda ni edino orožje turške industrije telenovel in Kara sevda ni edina, ki je osvojila ozemlja daleč od turških meja. Posnamejo jih okrog šestdeset ali sedemdeset na leto, in čeprav jih od tega izvozijo le del, okrog deset, in vse ne postanejo uspešnice, to povsem zadostuje za zavojevanje novih ozemelj. Vročim turškim nočem in lepim turškim očem so doslej podlegle že tako rekoč vsa Latinska Amerika, vzhodna in srednja Evropa, severna Afrika, arabske dežele, jasno, in velik del Azije. Celo v Južno Korejo so že prodrli. Severna je bržkone samo vprašanje časa. In se vam tako utegne kdaj zgoditi, da srečate majhnega Čilenca ali Argentinca z izrazito turškim imenom – starši v Južni Ameriki so začeli svojim otrokom dajati imena iz turških telenovel. Kdo še potrebuje sabljo, če imaš telenovele?
Prvo turško telenovelo, dizi, kot temu rečejo doma, so izvozili leta 1999, ampak to je bila šele tista pregovorna ptica s škarjastim repom, ki še ne prinese letnega časa, ki sledi zimi – na začetku tisočletja je Turčija z izvozom televizijskih programov zaslužila le drobiž, sredi prvega desetletja približno milijon dolarjev na leto, zdaj turškega šarma izvozijo za 350 milijonov na leto – pravzaprav še več, 350 milijonov so našteli samo do lanskega oktobra. Turčija je drugi največji svetovni izvoznik serij, takoj za ZDA.
A prodaja serij je samo (relativno majhen) del zaslužka – posredno je prav priljubljenost serij razlog za še veliko večje denarje. Latinskoameriški led je prebila serija Tisoč in ena noč, ta je leta 2014 postala najbolj gledana serija v Čilu (in pozneje še drugod). Dve leti pozneje je Južno Ameriko obiskal turški predsednik Erdogan s trumo poslovnežev in potem so sklepali posle, da se je kar iskrilo. Trgovsko menjavo med Turčijo in Južno Ameriko preštevajo v desetinah milijard dolarjev. Pod vrtoglavim vplivom omamnih temnih oči je Južna Amerika željna vsega turškega, kar se močno pozna tudi turškemu turizmu. Iz Afganistana na primer poročajo, da si premožnejši v Turčiji kupujejo stanovanja, pa da se pod vplivom serij tudi v Afganistanu vse bolj prijemlje običaj, da starejšim poljubljajo roko.
Nič seksa, prosim, mi smo Turki. Pa se je seveda treba vprašati – in smo tudi se –, zakaj so turške dizi tako zelo priljubljene po svetu? V muslimanskih deželah in na Balkanu, ki je bil nekoč del otomanskega cesarstva, se da popularnost razložiti s podobno kulturo. Ampak Latinska Amerika, katoliška zibelka telenovel?
Turška telenovela je precej drugačna zverina od latinskoameriške. Turška je dražja – okrog 200.000 dolarjev na epizodo, proti latinskoameriški, ki je pol cenejša – in postaja še dražja, najrazkošnejše lahko stanejo tudi po 800.000 dolarjev na epizodo. In vloženi denar se pozna. Pri razkošnih kostumih, vrhunski scenografiji. Še pomembnejše je to, da so v primerjavi z latinskoameriškimi turške serije precej bolj konservativne. Imajo manj nasilja, manj mamil, predvsem pa malo (no, nič) seksa. Romantika pljuska v valovih, to že, seksa pa ni, vsaj ne pred kamero. Poudarjajo družinske vrednote, junakinje si najbolj goreče želijo predvsem tradicionalen zakon. Zapleti so bolj realistični, zgodbe manj za lase privlečene. Tole je tipičen odgovor žensk v Južni Ameriki, ko jih sprašujejo, kaj jih pri turških serijah tako privlači: »Ko sem začela gledati te telenovele, sem spoznala, kako sita sem seksa in nasilja na ameriški televiziji.« Temnolasi temnooki junaki so po videzu podobni Južnoameričanom, kar ne škodi, seveda so zelozelozelo čedni, kar je tudi blagodejno za oči, poleg tega pa se turške serije pogosto ukvarjajo z družbenimi spremembami, ki jih občutijo tudi na drugi strani sveta, na primer s selitvijo s podeželja v mesto. V Turčiji, ki je bila desetletja precej sekularna muslimanska država, se islamske vrednote prepletajo s sodobnim evropskim vplivom, kar se močno pozna pri serijah, v katerih se življenje še drži starih navad, a je hkrati moderno. Nič ne pomaga, da nekateri pravijo, da je vse skupaj samo fikcija, ki nima nič z resničnim življenjem v Turčiji, 400 milijonom ljudi je ta preplet tradicije in sodobnosti všeč.
400 milijonov ljudi se ne more motiti. In se zdi potemtakem malce ironično, da v arabskem svetu, kjer so tudi strahovito priljubljene, turške serije veljajo za precej napredne. Sociologi opažajo, da so začele po malem, korak za korakom, spreminjati miselnost. Posebej pri Arabkah, ki vidijo relativno svobodo Turkinj in si jo želijo tudi zase. Časopisi so poročali o ženskah, ki so se ločile, ker jim močno presenečeni arabski možje niso znali ponuditi romantike, ki vre iz turških serij. Turške feministke se medtem pritožujejo, da so junakinje preveč odvisne od moških in da telenovele, kot je (tudi pri nas priljubljeni) Sulejman Veličastni, poveličujejo nasilje nad ženskami. Mimogrede, nad tem, da so Sulejmana prikazovali kot ljubitelja žensk in pijače, se je pritožil tudi predsednik Erdogan. Domači televizijski regulator je dobil več kot 70.000 pritožb.
Teoretiki zarote, ki nikoli niso daleč, so začeli ugibati, ali ne gre pri vsem skupaj morda za zaroto turške politike, ki hoče razširiti svoj vpliv v svetu. Zamotanega v nedolžne telenovele. Vsekakor pa drži, da Turčija finančno podpira televizijsko industrijo (kulturno ministrstvo je produkcijo predlani podprlo z 28,5 milijona dolarjev, lani že s 40 milijoni). In da njihove serije – vedno bolj navdušeno – v več kot stoštiridesetih državah po svetu gleda, ponovimo, okrog 400 milijonov ljudi.
Več v Zarji št. 7, 13.2.2018
