Zaradi izboljšanja življenjskih razmer v otroštvu so se v gospodarsko razvitih zahodnih družbah v zadnjih sto letih fizični znaki pubertete premaknili v bistveno zgodnejše obdobje, nekateri raziskovalci pravijo, da kar za štiri leta. »Izboljševanje razmer pa je šlo vzporedno z naraščajočo permisivnostjo v vzgoji. Še posebej v zadnjih desetletjih se je v družinah in šolah vzgoja vztrajno pomikala k vse večje prijaznosti do otroka in upoštevanju njegovih želja. O postavljanju meja in odgovornosti se sicer danes veliko govori, a povečini bolj malo stori. Bistveno lažje je popuščati kakor vztrajati. Problem je v tem, da mlade onkraj zaščitniške družine in šole čaka sorazmerno trd in konkurenčen svet. Nič čudnega, da mnogi zelo previdno in počasi vstopajo vanj. Vendarle se vse več staršev zaveda problemov in svoje otroke solidno pripravlja za vstop v odraslost. Ker so taki starši verjetno naredili vse, da bi njihov otrok dosegel čim višjo stopnjo izobrazbe in se solidno umestil na trgu dela, ga bodo pripravljeni tudi dlje ekonomsko podpirati. Pri tem ne gre za razvajanje, temveč za strateško delovanje družine, ki skrbi za uspešnost skozi generacije,« pojasnjuje sociolog dr. Miran Lavrič s Filozofske fakultete Maribor, vodja raziskave Mladina 2010 in soavtor pri raziskavah Mladina 2013 in Mladina 2018.
Med ključnimi razlogi za pozno osamosvajanje sogovornik navaja tudi vse težjo dostopnost kakovostnih zaposlitev. Kljub trenutno ugodnim gospodarskim kazalcem opozarja na izjemno razširjenost negotovih zaposlitev med mladimi.
Tudi dr. Marija Anderluh iz Službe za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike UKC Ljubljana opaža, da se ne le pubertetni razvoj, temveč tudi vedenje otrok, povezano z odraščanjem, pomika v vse zgodnejše obdobje. »Zdi se, kot da bi hoteli otroke vabiti v odrasli svet prej, kot bi pravzaprav želeli – že oblačenje najmlajših postaja vse bolj odraslo. Včasih se zdi, da bi otrokom lahko pustili biti bolj otroški. Hkrati pa se svet spreminja tudi na drugi strani: pot do samostojnosti postaja vse daljša.«
Kdaj se začne odraslost? Kriterijev za odraslost je veliko, za najpomembnejše pa veljajo zaključek formalnega izobraževanja, ekonomska osamosvojitev in odselitev od staršev ter oblikovanje lastne družine ali trajne partnerske zveze. »Za razvite družbe je značilno časovno odmikanje teh pragov odraslosti, naraščata pa tudi raznolikost in nestalnost prehodov v odraslost. Nekateri mladi se, na primer, zaposlijo in torej ekonomsko osamosvojijo, a ostajajo v skupnem gospodinjstvu s starši. Vse pogosteje se dogaja tudi, da se že odseljeni mladi ob izgubi zaposlitve ali ločitve vrnejo k staršem. Govorimo o tako imenovanih 'bumerang otrocih',« pravi Lavrič.
Slovenski mladostniki se po njegovih besedah sorazmerno zelo dobro počutijo pri starših. Ti jim pogosto omogočajo ugodne stanovanjske razmere (velike stanovanjske hiše), poleg tega je Slovenija majhna in dobro cestno povezana, zato se mladim zaradi izobraževanja ali službe pogosto ni treba odseliti od doma. Prav tako je za naše mladostnike in njihove starše značilno, da niso pripravljeni na občutno poslabšanje standarda ob odselitvi.
Podobni Italijanom in Hrvatom. Preddesetimi leti so bili slovenski mladostniki po različnih raziskavah sodeč uvrščeni med prvake v poznem osamosvajanju. »Razloge lahko iščemo predvsem v tem, da je družina pri Slovencih izjemno pomembna vrednota, v čemer smo podobni Italijanom ali Hrvatom. Ob prehodu iz socializma v kapitalizem, ki je postajal vedno trši, so se družine logično odzivale tako, da so zaščitile odraščajoče otroke kot svoje največje bogastvo. Omenjene velike in dobro opremljene hiše so k temu pripomogle. Starši so bili pripravljeni popuščati tudi pri svojih pogledih na svet in so mladim pustili veliko svobode pri življenjskem slogu. Za slovenske mlade je bivanje pri starših zelo ugodno, ključne pa so bile neugodne ekonomske razmere. Cene stanovanj pa tudi najemnine so do leta 2008 rasle v nebo in mladi so si težko privoščili odselitev, po začetku gospodarske krize pa so se razmere za mlade na trgu dela še izjemno zaostrile,« razlaga dr. Miran Lavrič.
Slovenci nismo več prvaki. V zadnjih desetih letih se je trend obrnil.
Več v Zarji, št 7, 13. 2. 2018
